Zgodovina slovenskega stripovskega prostora je na področju znanstvenofantastičnih stripov precej skromna, kar je deloma nenavadno, če za rojstvo sodobnega slovenskega stripa štejemo Mladinin krog, ki se je začel malo pred letom 1988 zbirati okoli prvega stripovskega urednika te revije Iva Štandekerja. Dušan Kastelic, Tomaž Lavrič, Romeo Štrakl in Zoran Smiljanić so namreč odraščali prav ob stripovskih revijah kot sta Stripoteka in Politikin zabavnik, ki so na področje Jugoslavije redno dostavljali vrhunce francoskega in belgijskega stripa, med katerimi je častno mesto zavzemal francoski avtor Jean Giraud, verjetno bolj znan pod svojim psevdonimom Moebius.
Njegova dela so imela tudi na domačo srenjo tako močan vpliv, da se lahko v zgodnejših stripih Zorana Smiljanića vidi, kako je posnemal celo njegovo pisavo in veliko tiskano črko »E« zapisoval brez vertikalne linije. Moebiusove fantazijske in znanstvenofantastične teme pa so nekako ostale v drugem planu.
Razen občasnih znanstvenofantastičnih stripov krajšega formata (kot je nedavno v Strip preobrazbah izdan strip Mateja Kocjana – Kocota po kratki zgodbi Nejca Gazvode izdan pri založbi Forum, 2023), se stripovski albumi tem vsebinam pogosto izognejo. Malo drugače je pri stripih za otroke in mlade, kjer se protagonisti prej ali slej znajdejo v vesoljskem onostranstvu ali pa jih vesoljci obiščejo kar sami, kot se je zgodilo v stripu Radovan s planeta Beta (Borec, 1987) in Obisk s planeta Beta Matjaža Schmidta (Forum, 2012), v stripih Rdeča raketa in zeleni planet (samozaložba, 2022) ter Rdeča raketa na sanjskih počitnicah (Brundevski, 2024) Ivana Mitrevskega in tudi v trenutno najdlje trajajočem aktualnem stripu Šnofijeva druščina Mateja de Cecca in Boštjana Gorenca Pižame (Mladinska knjiga, 2015-).
Celo na področju prevodov v slovenščino je znanstvenofantastični žanr v stripih prej izjema kot pravilo. V zadnjih desetih letih smo dobili zgolj štiri takšne prevode.
Dežela potomcev Giana Alfonsa Pacinottija oziroma Gipija (Forum, 2017) je izšla dve leti po tem, ko so v slovenščino prevedli sprva pri francoski založbi izdano delo slovenskega stripovskega umetnika Tomaža Lavriča Lomm. Oba albuma sodita v poseben podžanr znanstvene fantastike – distopijo – , ki bolj kot prihodnost vedno prikaže avtorjevo kritiko sodobnosti.
Medtem ko so Lavričevi liki samotarji, ki se lahko v krutem trnovem svetu, v katerem ni zares prostora za ljudi, zanesejo zgolj sami nase, se v Deželi potomcev ljudje razdelijo na dve glavni, nasprotujoči si skupini: zaostale kruteže s štajerskim naglasom ter pohlevne in iznajdljive Druge, ki jim na njihovi poti sledimo. V obeh delih je, kot ponavadi v distopijah, vzrok za napetosti in nasilje ter nezaupanje pomanjkanje surovin, od katerih je odvisno preživetje. Sodelovanje ne pride v poštev, kaj šele enakovredna delitev sredstev, od česar je človeštvo odvadila že uvedba kapitalizma.
Manj distopičen in še bolj realističen se zdi svet iz stripa Ogljik & Silicij Mathieuja Bableta (VigeVageKnjige, 2022), v katerem se je zemlja že ogrela za nekaj stopinj v primerjavi s predindustrijsko dobo, gladina morja se je že zvišala in kjer je glavna vrednota akumulacija kapitala. Edino, kar se zares razlikuje od resničnosti in je v tem svetu novo je to, da so antropomorfnim robotom, s katerimi upravlja umetna inteligenca, že podelili določene pravice. Bablet tako v resnici skozi dva pametna, mila in človekoljubna robota predstavi lepoto, ki bi jo lahko človeštvo odsevalo, a se raje uklanja pohlepu, ki ga na srečo – za razliko od nekaterih drugih nagnjenj in čustev – ni uspel preliti v po svoji podobi ustvarjene robote.
Privzete nastavitve Uga Bienvenuja (VigeVageKnjige, 2021) pa se bolj kot na posameznika in njegovo mesto v propadajočem svetu osredotočajo na škodljivost vladajočih ideologij, zaradi katerih lahko tudi človekova smrt postane zgolj kolateralna škoda za doseganje višjega smotra, ki ga določa ozek krog skritih posameznikov. Za razliko od Bableta pa prav človeka predstavi kot enakovrednega antropomorfnim androidom, ki imajo prav tako omejen rok trajanja. V središču je sicer vprašanje spomina in našega odnosa do njega ter do tega, do katere mere je smiselno arhivirati vse, kar vidimo in doživimo, saj bo morda na strežnikih nekoč zmanjkalo prostora za vsako fotografijo kosila nekega spletnega vplivneža, ki jo ta smatra za enako pomembno kot je denimo kultni film Odiseja 2001 režiserja Stanleya Kubricka.
Vsi od omenjenih stripov se odmikajo od klasičnih akcijskih znanstvenofantastičnih stripov, kot jih poznamo prav iz na začetku omenjenih revij, ki so jih v 70. in 80. tiskali na tone. Še najbolj bi jim ustrezalo poimenovanje vizualni distopični znanstvenofantastični eseji, katerih namen je skozi navidez izmišljeno projekcijo prihodnosti postaviti ogledalo času in prostoru, v katerem se nahajamo sedaj.
