Sebastijan Pregelj je avtor številnih romanov in zbirk kratkih zgodb, tudi serij zgodb za otroke, dobitnik literarnih nagrad, ki se spogleduje z različnimi literarnimi žanri: od kratke zgodbe do kriminalke in fantastike. V svojem kratkem, hibridnem fantastičnem romanu Vzdih. Izdih. (Goga, 2017) spremljamo zgodbo o Adamu, ki z družino živi ob morju. Nekega dne gre v veliko mesto in se vrne domov z majhnih dečkom, ki se na družino kmalu naveže. Življenje se zdi običajno, le da odrasli vsako noč izginejo in se zjutraj vračajo, o svojih doživetjih nihče ne spregovori … Močna literarna alegorija kot odgovor na migrantsko krizo, v kateri avtor raziskuje tematike odnosov, ljubezni, razmerij v sodobni družbi ter temačni splet vzporednih svetov prebežnikov. S Pregljem o svobodi, o literaturi in žanrih, o slovenskih junakih in prizoriščih – ter o knjižnicah in drugih prostorih branja, znanja in raziskovanja.
Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Žanrska pravila me ne omejujejo, saj se še nikoli nisem posvetil izključno žanrskemu pisanju. Pri meni gre večinoma za prepletanje različnih žanrov, kar morda koga odvrne, meni pa daje več svobode. Seveda pa svoboda ni nekaj samoumevnega, ni nekaj, kar imamo in bo ostalo, ampak se je zanjo potrebno nenehno boriti. Tako v življenju kot pri pisanju.
Pri meni gre večinoma za prepletanje različnih žanrov, kar morda koga odvrne, meni pa daje več svobode. Seveda pa svoboda ni nekaj samoumevnega, ni nekaj, kar imamo in bo ostalo, ampak se je zanjo potrebno nenehno boriti. Tako v življenju kot pri pisanju.
Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih romanov slovensko okolje, protagonisti?
Okolje in čas imata zagotovo močan vpliv. Zdi se mi, da bralci radi prepoznajo prizorišča, kjer se zgodba odvija, še posebej, če se to dogaja zdaj ali v času, ki se ga spomnijo. Počutijo se bolj domače, zato jih zgodba hitreje pritegne. Pri mojih zadnjih dveh romanih (pa tudi pri kakšnem prejšnjem) je očitno, da se odvijata v Ljubljani, dogajanje je delno postavljeno v sedanjost. Po drugi strani roman Vdih. Izdih. nima natančno določenih geografskih koordinat. To prepuščam bralcu. Žal se podobne zgodbe dogajajo po številnih koncih sveta, tako da so možne zelo različne interpretacije. Predhodnik je bil roman Pod srečno zvezdo, ki se večinoma dogaja v Trstu in okolici. To je bil čas, ko so se na naših avtocestah pojavili prvi romunski kombiji, in smo se po dolgem času soočili s tujci, ki so v večjem številu prečkali Slovenijo na poti v boljši svet. Sledilo je obdobje, ko so ljudje iz slabše polovice sveta začeli množično zapuščati svoje domove, in ponovno so jih poti vodile preko naše države. Če so se nam sprva vsaj malo smilili, so nam že kmalu postali odveč. Hoteli bi, da jih ni. Ampak tudi v časih težkih preizkušenj se najdejo ljudje, ki jim ni vseeno za sočloveka, ljudje, ki se ravnajo po srcu in vesti. Takšni so junaki romana Vdih. Izdih. Seveda jih okolica zavrača.
Glede nagrad pa sem nekoliko zadržan zaradi majhnosti prostora in posledično majhnega števila del. […] Si pa po drugi strani mislim, da je ravno domača žanrska literatura tista, ki je v zadnjih letih, ko nenehno poslušamo o upadu števila bralcev, poskrbela za večje število ljudi, ki segajo po knjigah in to domačih.
Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, čeprav so na primer zlasti kriminalni romani v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Napisati dobro kriminalko ali znanstvenofantastični ali ljubezenski roman je težko. Sam žanrske literature ne vidim kot manjvredne v primerjavi z avtorsko literaturo. Glede nagrad pa sem nekoliko zadržan zaradi majhnosti prostora in posledično majhnega števila del. Morda bi morala biti takšna nagrada zasnovana na način, da bi bila krovna, znotraj nje pa bi bil izbran najboljši roman v svoji kategoriji. Ampak spet, koliko bi bilo teh kategorij in koliko del bi sploh bilo v vsaki? Verjetno bi lahko žanre drobili skoraj v neskončnost. Ne vem. Si pa po drugi strani mislim, da je ravno domača žanrska literatura tista, ki je v zadnjih letih, ko nenehno poslušamo o upadu števila bralcev, poskrbela za večje število ljudi, ki segajo po knjigah in to domačih.
Delovni prostor (osebni arhiv avtorja)
Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Knjižnice so svetišča znanja. Spletu navkljub se najbolj zanesem ravno na knjižnice, ki so pri nas odlično založene in v skoraj vsaki vasi. Če knjižnice ni, se pripelje bibliobus, kar je krasno. Ko sem pisal Zgodbe s konca kamene dobe, sem bil večkrat kot običajno v Knjižnici Šiška in prispeval k boljši izposoji del dr. Antona Veluščka 😊. Poleg tega je v knjižnicah posebno vzdušje, polnijo jih posebni zvoki in vonj po knjigah. Rad jih imam. Knjigarne so super. Ljudje pridejo in lahko vsako novo knjigo vzamejo v roke, otipajo, malo preberejo in vidijo, ali je tista prava, ki jo želijo odnesti s seboj. Žal pa te nekako izginjajo oz. se po tržni logiki spreminjajo v nekaj, kar ni knjigarna. Po izobrazbi sem zgodovinar, vendar v arhive ne zahajam prav pogosto. Ni pa nobenega dvoma, kako zelo pomembni so, saj poleg vsega ohranjajo naš zgodovinski spomin in nam omogočajo kritičen vpogled v preteklost.
Ko raziskujem snov za pisanje, pogosto naletim na kakšen podatek, za katerega se mi zdi škoda, da ga ne bi uporabil. Ko sem pred leti v središču Ljubljane naletel na nenavadne glasbenike s še bolj nenavadnimi glasbili, sem izvedel, da v Narodnem muzeju gostijo razstavo, ki obiskovalce s pomočjo eksponatov in zvokov popelje v najstarejša obdobja glasbenega ustvarjanja, od starejše kamene dobe, prek Rimljanov do srednjega veka. Seveda sem si razstavo ogledal, potem pa tudi del Zgodb, ki sem ga ravno pisal, zaključil z glasbenim prizorom.
Ljudje pridejo in lahko vsako novo knjigo vzamejo v roke, otipajo, malo preberejo in vidijo, ali je tista prava, ki jo želijo odnesti s seboj.
Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Na moji mizi in ob postelji se znajde vse mogoče, od strokovne literature, v kateri preverjam ali iščem odgovore na svoja vprašanja, do knjig, ki jih berem ta hip. Današnji trije namigi bi bili Mateja Gomboc: Gorica, Irena Svetek: Rdeča kapica in Andrej Kurkov: Sive čebele.
