Za razumevanje dinamike sodobnih bralnih prostorov – prostorov, ki jih mnogi še vedno vztrajno imenujemo knjižni, čeprav se pogosto pojavljajo kot nabor algoritemskih protokolov –, ni dovolj analizirati samih besedil, njihove vsebine ali domnevne globine miselnih struktur. Odgovor, zakaj določene knjige krožijo po medijskih in družabnih omrežjih, druge pa tonejo v digitalni pozabi, zakaj se nekateri avtorji stalno pojavljajo v algoritemskih priporočilih, na seznamih modnih priporočil in v objavah influenserjev, drugi pa ostajajo v oddaljeni sferi analognega sveta, je treba iskati drugje: predvsem v sistemu sodobne distribucije pozornosti, ki ne temelji na bralni izkušnji, ampak na algoritemskih simulacijah branja.
Ob aktualnem knjižnem sejmu (spet) bolj kot o knjigah razmišljamo o nevidnih ozadjih – o vzporednem, manj bleščečem svetu knjig. O potrošniški lakoti, ki nam jo sodobni marketing uspešno privzgoji tudi pri knjigah; o knjižni hiperprodukciji uspešnic, ki jih algoritmi že vnaprej izbirajo kot zmagovalce v tekmi za pozornost; o redkih knjižnih biserih, ki se v tej poplavi barvitih platnic borijo za preživetje. Za tiste, verjetno vse bolj butične bralce, ki še verjamemo v knjigo, so vprašanja o poteh ter stranpoteh skrajnega megalomanstva in filigranskosti, ki ju prinašajo sodobne uspešnice, vprašanja preživetja kulture – ja, za pomen kulturne prezence in s tem moči ter mentalitete vpliva je pomembna tudi lokacija. Gre za to, kako se videz branja tako ali drugače pozicionira na družbeni in na osebni ravni. Z branjem prikazujemo, recimo, svojo in domnevno kultiviranost skupnosti.
Odgovor, zakaj so določene knjige v trendu, druge pa ne, temelji veliko bolj na marketinškem spletu promocije, akcij, pristopov kot pa na vsebini in moči sporočila. V knjigarnah nas ob vhodu čakajo bižuterija, akcije, stojala z najnovejšimi uspešnicami, v knjižnicah stojala z najbolj branimi knjigami, na spletnih strani založb knjižni prodajni hiti. Na promocijskih stojalih so marketinško podprti izdelki založb, ker bo avtor ali avtorica gostoval na straneh časopisov in v oddajah, imel predstavitvene turneje po knjigarnah in knjižnicah, gostovanja v podkastih in pogovorih na spletu. Današnjo knjižno produkcijo označujejo korpusi priročnikov za samopomoč, wellness in popularno duhovnost, kriminalke in romance, fantazijske serije, poljudna znanost ter motivacijski poslovni priročniki. Poleg teh še poplave kuharskih knjig in osebnih izpovedi, kot da je osrednja religija sodobnega časa hrana in prehranjevanje. Medtem umetna inteligenca že piše namesto nas. Tudi recepte. In predvsem recepte.
Sejem ostaja nekakšna zgoščena slika literarne pokrajine: razpeta med bleščavost in temne strani, med algoritme in avtorje, med glasni marketing in tihe vsebine knjig, ki še vedno vztrajajo: ker knjiga oziroma sporočilo v tem sistemu pogosto ni najpomembnejša. Sprašujemo se, zakaj nas algoritmi pripeljejo do istih priporočil kot EPP akcije, čeprav imamo na voljo milijone naslovov? Zakaj so najbolj prodajane knjižne uspešnice po pravilu ne prav kakovostne, za najboljše pa skorajda ne izvemo? Ali algoritmi resnično pomagajo pri odkrivanju novih knjig ali nas bolj kot ne omejujejo na popularne naslove? Ali, ne prav nazadnje – ali pač tudi: zakaj nekateri avtorji več časa porabijo za promocijo knjige kot za njeno pisanje, če smo malo zlobni. A ne povsem nerealistični.
Literatura, tudi zaradi sodobnih platform, ni več nekaj, kar se prebere, da izvemo več, da poglabljamo mišljenje in razumevanje ter da se sprehajamo po novih svetovih ustvarjalne domišljije. Sporočilo je nadomeščeno s številom, premislek pa z emotikon reakcijami. Branje se uporablja kot platforma, ne kot proces. Knjiga je v tem sistemu kot motnja, preveč počasna, preveč linearna, preveč zahtevna (debela knjiga pa je sploh eksces).
V tej realnosti se spreminja tudi vloga vseh akterjev na področju knjige. Od avtorjev, založnikov, knjižnic, bralcev, vloge v bralnem krogotoku se transformirajo, spreminjamo se v kuratorje bralne pozornosti. Naša naloga ni več le organizirati knjige, ampak v času neskončne izbire bralcem pomagati organizirati branje. Kako lahko knjižnice tekmujejo z algoritmi in hkrati izkoristijo njihovo moč? V času, ko algoritmi ponujajo predvsem tisto, kar je najbolj všečno, in ko mediji kulturo pogosto potiskajo na rob, knjižnice lahko ponudijo alternativo: prostor, kjer se sliši raznolikost in kjer ima vsaka knjiga možnost najti svojega bralca. Pri tem bralec ni pasiven, ampak tisti, ki sooblikuje izbor, usmerja pozornost in s tem knjižnici vrača vlogo, ki presega golo hranjenje in zbirke knjig. Je soustvarjalec vsebin.
In še vprašanje za konec. Ali je branje oblika bega ali aktivizma? Oboje. Ursula K. Le Guin je videla branje kot politično dejanje, kot ključno orodje za kritično razmišljanje. Kot klic k aktivnemu spopadanju s problemi, kot so neenakost, okoljske krize in politična apatičnost. Branje seveda je lahko politično dejanje. Virginia Woolf pa je, nasprotno, kot izrazito plodna avtorica in ena od pionirk raziskovanja predvsem mnogoterih plasti notranjih svetov, zapisala, da je branje knjig najlepši način, da se umaknemo svetu. Branje omogoča beg od vsakodnevnih skrbi in ponuja priložnost za globoko potopitev v misli in občutja, ki jih ponujajo knjige; ampak njena bralna orientacija ne konča pri umiku, ampak tudi v približevanju sebi in svetu z lastnimi dnevniškimi zapisi (za katere je ljubemu možu Leonardu sicer napisala, naj jih po njeni smrti zažge, česar pa ni storil) – in knjigami.
Branje je lahko beg, a ne nujno; lahko je potapljanje v nove svetove – in hkrati najgloblje soočenje z resničnostjo, lastno in skupno. S knjigami lahko bežimo od vsakdanjih skrbi, prav skozi ta odmik pa lahko vstopamo v kompleksnejše plasti svoje človeške izkušnje; izogibamo se svetu, a se vanj obenem potapljamo globje. Branje knjig, a ne izključno knjig, tudi digitalnih knjižnih in drugih besedil, člankov, nas ne vodi le stran od realnosti, temveč nas s povratno zanko vrača k njej: k občutku, da je literatura vedno znova skrivnost, ki je hkrati naša lastna in univerzalna. Kdo se torej danes, v času hrupa, algoritmov in instantnih uspešnic resnično upa bati branja – ali se upa brati?
V času algoritmov, ki nam ponujajo zgolj najbolj klikabilne vsebine, in v času knjižnih uspešnic, postaja branje tudi dejanje upora. Upora proti zapiranju v mehurčke všečnosti; upora proti logiki, da šteje le prodajna uspešnica, s katero se lahko pohvališ prijateljem (berimo: »prijateljem) na družbenih omrežjih, medtem ko številni dragoceni glasovi ostajajo preslišani. Knjiga – in širše: bralna izkušnja – nas lahko reši te površnosti, ker omogoča premislek, poglobljen pogled. Morda je prav v tem bistveni prispevek literature in umetnosti v življenju – da nam hkrati omogoča oboje: pobeg in soočenje, osamo in skupnost, tišino in dialog.
