sreda, 22. maja 2024

Tatjana Pristolič: Literatura, kriminal in medijska ogledala

V sodobnem obveznem čtivu v podobi novic ali knjižnih uspešnic se je domala nemogoče izogniti kriminalu. Novinarji tako kot detektivi (pa tudi bralci, gledalci, poslušalci) nenehno iščejo (in iščemo) nove indice, ki bi lahko potrdili njihov (naš) sum.

Novinarstvo, sodobni mediji in kriminalke so povezani bolj, kot se morda zdi na prvi pogled. Boris Groys: »Ko utemeljeno sumimo, da ves medijski svet manipulira in njegove znake interpretiramo kot indice, ki nakazujejo skrit zločin, ni naključje, da so kriminalke osrednji žanr sodobne kulture, bodisi v literaturi, filmu ali televiziji«, ker je »danes uspešna le umetnina, ki je strukturirana kot kriminalka.« Permanentni dvom, kaj je resnično in kaj lažno v obdobju postresnic, kaj pa »samo« medijska – ali žanrska – produkcija stvarnosti, je zato skoraj retorično vprašanje. Kaj je res in kaj laž, katera novica je prava in katera lažna, kaj je sporočilo in kaj piar, kakšen je resnični in kakšen pravi obraz človeka, medijev, stvarnosti? Vsebina se ne izgublja samo s prevodom, ampak tudi z intenziteto in hiperinflacijo pomenov. In za pomanjkljivo pozornostjo ne trpijo samo otroci.

Razmišljanje o medijih, literaturi, žanrih – ne nujno v tem vrstnem redu – v nekaj slikah lahko kaže apokaliptične podobe, ki jih ne uziramo samo kot privid v oddaljeni prihodnosti. Spremljamo jih v novicah in na ekranih; tudi v živo s true crime posnetki smrti z droni. Sodoma in Gomora z vremenskimi katastrofami, poplavami, ujmami, potresi, nasilje se vrača spet in spet tudi v literaturo – kot da je kdaj zares izginilo in zakaj ne. Ko je realnost brutalna, mora biti brutalen tudi literarni narativ. Medijske projekcije s »spektakli« afer zastrupljajo z bliščem in bedo, škandali, štetjem trupel, umori (dejanskimi in medijskimi). Če to niso vojne, »sterilne« in brutalne kot realni vojni horror v Ukrajini ali Gazi. Pametne bombe estetizirajo vojno, Hannibal Lecter pa umor pripelje v polje estetskega performansa.

 


“Permanentni dvom, kaj je resnično in kaj lažno v obdobju postresnic, kaj pa »samo« medijska – ali žanrska – produkcija stvarnosti, je zato skoraj retorično vprašanje.”


 

Literatura je izumila zastrupljeno jabolko z drevesa v raju, s katerega sta menda jedla Adam in Eva, če ne gre za dejanske sledi cianida v jabolčnih koščicah (morda zares za strupeno jabolko iz rodu mlečkovk). Zastrupljeno »jabolko« izbora kraljice kriminalk Agathe Christie je bil cianid (ob njem še arzenik in strihnin), v svojih kriminalnih zgodbah (66 naslovov) je kar 30 likov ubila s strupi. Navzven vedno perfekten predmet – kakšen okus ima strup? – mora biti zanimiv, privlačen, težko se mu je upreti. Če je brez barve, vonja in okusa, mu je skoraj nemogoče priti na sled. Kot tudi (skoraj) popolnemu zločinu.

Svet iz žabjih perspektiv ni nujno zelo drugačen od tistega, ki ga uživamo s širokokotnimi objektivi in medijskimi horizonti. Tudi danes v zgodbah mrgoli zastrupljenih »jabolk«. Celotna mise-en-scène uprizarjanja in medijskega prikazovanja senzacionalnih novic ustvarja paradoks dojemanja, da se redki nasilni zločini zdijo povprečnemu gledalcu ali bralcu veliko bolj običajni kot v resnici so.  Pravljično zastrupljeno jabolko je lahko predmet želje in usodnih manipulacij s smrtnim izidom (tudi) zares. V pravni praksi je znan primer Sanders & Archer z zastrupljenim jabolkom iz leta 1573, ki ga še danes proučujejo študenti prava (prenesena krivda). Filmska uspešnica Oppenheimer prikaže menda resničen prizor, ko se mladi Oppenheimer osovraženemu profesorju maščuje z zastrupljenim jabolkom (neuspešno).

Analitična logika je dragocena veščina ne samo pri branju fiktivnih zgodb (kriminalk). Metodično raziskovanje, preverjanje dejstev, logično sklepanje, kaj se skriva onkraj, izza videza, motivi in ozadja, so najintrigantnejši del raziskovanj tudi v realnem svetu novic. »Zasebni detektivi so pravi junaki sodobne medijske kulture,« kot pravi Groys. »Nenehno iščejo nove indice, ki bi lahko potrdili njihov sum, raziskujejo sledi in dogajanja pod površjem skrivnosti, zank in ugank, dekadence in zablodele morale.« V dobi emancipacije, pa tudi eksploatacije žanra, kriminalni romani zasedajo osrednji prostor – ali police – v prostorih knjigarn in knjižnic. Žanrska ogledala nam kažejo zanimivo sliko. V svetu literature se zato prav žanrski romani izkažejo za zanimivo območje človeškega imaginarija, once upon a crime. Vzporednice med fikcijo in stvarnostjo lahko odgovarjajo tudi na vprašanje, zakaj lahko ravno žanr emancipira literaturo, zakaj sta – poleg ljubezni – nasilje in kriminal dve pratemi, ki zaznamujeta tudi sodobno literarno področje.

Če divjih krokarjev, sumljivih sledi, sperme, pepela in krvi ni dovolj že v medijskih novicah in poročilih, je v času, ko so strategije v oblaku – in kultura izginja iz mainstream medijev – na voljo žanr. Žanr kalibrira kaos. Vsak je lahko detektiv za en dan. V oblakih zgodb ali informacij, medijskih in literarnih, se počutimo varno. »Kriminalke pišem, ker je življenje kriminal,« je pred desetletji izjavil Tomo Rebolj alias Aaron Kronski, eden prvih sodobnih slovenskih piscev kriminalnih romanov.

 


“Če divjih krokarjev, sumljivih sledi, sperme, pepela in krvi ni dovolj že v medijskih novicah in poročilih, je v času, ko so strategije v oblaku – in kultura izginja iz mainstream medijev – na voljo žanr. Žanr kalibrira kaos. Vsak je lahko detektiv za en dan.”


 

Zato ne preseneča dejstvo, da je tradicija piscev iz novinarskih vrst je dolga in sega vse do prvega avtorja detektivk, Edgarja Allana Poeja, ki se je preživljal (ali skušal preživljati: životaril) kot pisec in urednik različnih časopisov. Njegov  Alain Dupain, prvi fikcijski detektiv, je bil vzor za 46 let »mlajšega« veliko bolj znanega detektiva Sherlocka Holmesa Arthurja Conana Doyla. Če je še mlajši Dupainov naslednik, Hercule Poirot Agathe Christie, slovel kot prijazni ekscentrični vohljač, njena Jane Marple pa je ob prostih popoldnevih tudi malo pletla, pa so vložki, tudi v kriminalni roman, danes drugačni.

Michael Connelly, novinar, ki je pisal o kriminalu in bil tudi finalist za Pulitzerja, postal svetovno znan avtor kriminalnih romanov (Mesto kosti na seznamu projekta Mesto bere 2023-2024). Sodobni drugi pol – ali spol – z Val McDermid, škotsko pisateljico, prej novinarko, ki je kot žanrska avtorica začela raziskovati kriminal s preiskovalno novinarko Lindsay Gordon; poznavanje pravil novinarskega poročanja je del uspeha njenih romanov v knjižnih serijah. Tudi Pattersonova protagonistka iz serije Kluba preiskovalk Cindy Thomas je novinarka pri San Francisco Chronicle. V uspešni trilogiji Millenium Stiega Larssona pa kriminalne sledi raziskuje novinar stare šole Mikael Blomkvist, idealist v iskanju resnice.

Švedska novinarka in pisateljica Liza Marklund v prvem romanu o izmišljeni raziskovalni novinarki Anniki Bengtzon medijskega sveta ne idealizira, še več, kot glavna urednica večernega časopisa kritično obregne ob časopis, ki je postal »tako poln oglasov, da ga težko bereš«. Gillian Flynn, avtorica uspešnice Ni je več (Mladinska knjiga, 2014), po kateri je David Fincher posnel psihološki triler z Rosamund Pike in Benom Affleckom, je bila dolgoletna novinarka, najprej pri U.S. News & World Report in kasneje pri Entertainment Weekly. Temno, skoraj noč (Cankarjeva založba, 2018) je kriminalni roman, za katerega je poljska Joanna Bator, poljska pisateljica in novinarka, prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike (2013). Njena fikcijska novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok, v romanu pa ne razkriva samo zločina, ampak tudi družbene anomalije sodobne poljske družbe. Tudi Anne Mette Hancock, danska pisateljica kriminalk in novinarka, avtorica romana Smrdljivka (Mladinska knjiga, 2022), je raziskovanje ozadij zapletenih primerov zaupala literarni junakinji Heloise Kaldan, novinarki časopisa Demokratik Dagblad in inšpektorju Eriku Schäferju.

Če je Ljuba Prenner daljnega 1939 napisala svojo »malomeščansko kriminalno povest« (podnaslov) Neznani storilec (Mihelač, 1992) na podlagi stave, da ne more noben Slovenec napisati kriminalke, slovenski novinarji in novinarke pišejo iz drugih vzgibov. Med trojico najuspešnejših piscev kriminalk so (kar) trije nekdanji novinarji in novinarke, Tadej Golob s serijo romanov o kriminalistu Tarasu Birsi, Agata Tomažič z neklasično kriminalko Čmrljev žleb (Goga, 2022), Marko Radmilovič s prvencem Kolesar (Beletrina, 2020). In dopisnica iz Bruslja, prej dolgoletna dopisnica iz Rima, Mojca Širok; njen žanrski literarni prvenec Pogodba (Mladinska knjiga, 2018) je med drugim tudi primer medijske kritike: zmaga dobrega nad zlom je utopija, priznava Flaminia, novinarka v romanu (»Zakaj danes človek sploh še potrebuje radirko.«). Če ne med avtorji, pa so novinarji tudi med junaki. V Medsočju Mirta Komela (Goga, 2018) je glavni protagonist novinar na prisilnem psihiatričnem dopustu Erik Tlomm: ki bi »raje kot novinarske članke napisal roman«.

Fikcija je laž, ampak dobra fikcija je resnica znotraj laži, je zapisal Stephen King (On Writing: A Memoir of the Craft, 2000).  Meja med zločinom in nedolžnostjo, resnico in lažjo, strupom in zdravilom je lahko tudi zelo tanka. V kontekstu razmišljanj Hanne Arendt smo mali kriminalci lahko vsi. Kaj je toksično in kaj ne, ko so strupi, ne več arzenik, nekoč kralj strupov, ampak – podobno nevidni s stališča učinkovitih politik, »brez vonja, barve in okusa« – postajajo globalni problem pesticidi, onesnažen zrak, mikroplastika … Tudi pri žanru, medijskem ali literarnem, fascinira neznano, tisto, česar ne poznamo. Žanrski roman je kot piškotek sreče. Kdo ima ključ do skrivnosti in zakaj je tako pomembno razodetje tudi v sodobni (ne samo kriminalni) literaturi – sama kriminalk skorajda ne berem, jih pa gledam – je vedno intrigantno vprašanje. In tako kot pri kriminalkah tudi pri sodobnih medijih velja pravilo, da če slepo zbiraš strani, boš prej ali slej na napačni.

 


“Kdo ima ključ do skrivnosti in zakaj je tako pomembno razodetje tudi v sodobni (ne samo kriminalni) literaturi – sama kriminalk skorajda ne berem, jih pa gledam – je vedno intrigantno vprašanje. In tako kot pri kriminalkah tudi pri sodobnih medijih velja pravilo, da če slepo zbiraš strani, boš prej ali slej na napačni. ”


 

Žanrska literatura se ukvarja z najvišjimi vložki – resnico in pravico, življenjem in smrtjo – ter z najbolj zapletenimi preobrati človeškega uma. »Ko odpove razum, pomaga hudič« je zapisal Dostojevski v Zločinu in kazni. Ko razmišljamo o žanru ali žanrskih pisavah ali branjih, so žanrski okviri – in konteksti – zanimiva snov, ki sega izven okvirov premislekov o literaturi. Dober dan, črne mačke, boogeymani, zakrinkani vsiljivci »iz omar«!

O avtorici

Tatjana Pristolič, diplomirana novinarka, na Fakulteti za družbene vede, novinarstvo, smer kultura, je diplomirala leta 1997 s temo Človek in smrt pri prof. dr. Stanetu Južniču. Med leti 1989 in 2005 je delala kot novinarka na Radiu Študent, Mladini, Delu in drugih (včasih tudi pod psevdonimom). V letih 2008-2010 je kot organizatorka kulturnega programa v Mestni knjižnici Ljubljana sodelovala pri snovanju programa Trubarjeve hiše literature v Ljubljani in bila do leta 2012 programska vodja. Od leta 2013 vodi bralni projekt Mesto bere in sodeluje pri projektih s področja prireditev in promocije branja. Ljubiteljica knjig, mačk, tudi ljudi, ne nujno fizičnih in ne nujno vedno v tem vrstnem redu. Prebiranja steklenih zvonov, granatnih jabolk ali gesel na črko A se rada loteva s senčne strani.