V svoji distopični trilogiji MaddAdam Margaret Atwood, kultna avtorica, dobitnica dveh Bookerjev in nesojena nobelova nagrajenka (ponovno) vstopa v novo obdobje pisanja – žanrsko ga sama imenuje “spekulativna fikcija”, kjer fantastika ni zgolj odmaknjena fantazija, ampak izpeljava realnih tehnoloških in družbenih trendov. V slovenščini imamo prevoda prvih dveh delov, Zadnji človek (Oryx in Crake 2003, prevod Učila 2005) in Leto potopa (The Year of the Flood 2009, prevod Učila, 2012). Zaključni del trilogije nosi istoimenski naslov MaddAddam (ki pa ni preveden v slovenščino). Sporočilo serije romanov je jasno: po potopu ne pride odrešitev, ampak inventura.
Po vzponu utopičnih besedil v šestdesetih letih in aktivističnih gibanj v času boomerjev smo v zadnjih letih spet priče vzponu distopizma kot prevladujočega duha časa. Bookerjeva nagrada, za razliko od nobelove – znan je javni odziv Kazua Ishigure, ki je ob razglasitvi svoje nominacije izjavil, da bi jo že davno pred njim morala prejeti prav Margaret Atwood – že dolgo prepoznava distopično fikcijo kot literarni odziv na mnoge aktualne krize: podnebno, tehnološko in družbeno. Lanskoletna prejemnica je na primer Samantha Harvey, ki je Bookerja dobila za roman Orbital, vesoljsko pastoralo o krhkosti planeta in človeštva.
Medtem Margaret Atwood že desetletja v svojih distopičnih vizijah pod lirično površino skriva nelagodno misel: utopija je bila morda vedno iluzija, ker je distopija naravno stanje civilizacije. In se sprašuje, ali je človeštvo sploh vredno rešitve. V slovenščino je prevedenih osem (z več ponatisi) njenih knjig, od romanov, izdanih v 80-ih letih Preročišče (The Edible Woman 1969, Trst, Adit, 1987) in Dekline zgodbe (The Handmaid’s Tale 1985, Mladinska knjiga, 1990). Celoten lok od Preročišč do Leta potopa (in onkraj) razkriva avtorico, ki zgodbe razume kot dejanje aktivizma – in preživetja. Vselej jo zanima tudi, kako pisanje, kljub vsemu, lahko ostaja oblika etičnega delovanja. Preizprašuje svet, družbene odnose, se sprašuje, kdo nas vodi, in tudi odgovarja: korporacije, delničarji, investitorji, včasih narava, vesolje, bog. V morda njenem najbolj znanem distopičnem svetu, Gileadu, teokratski patriarhalni diktaturi prihodnosti, so plodne ženske reducirane na surogate mater. Roman je skozi desetletja postal simbol feminističnega odpora in opozorilo pred zdrsom v represivne sisteme. S svojimi rdečimi oblekami in belimi kapami so “dekle” prepoznavna ikona tudi na protestih proti retradicionalizaciji v resničnem svetu.
Korporacije razvijajo biološka orožja, znanstveniki ustvarjajo gensko spremenjene organizme, verski fanatiki in ekoteroristi so influencerji novega časa, ki prihaja (če ni že tukaj), ki prodajajo scenarije apokalipse kot novo religijo.
Knjiga Leto potopa (The Year of The Flood, 2009) je drugi del distopične trilogije MaddAddam o življenju po globalni katastrofi. Zgodba o spopadih med preživelimi, elitami in odpadniki, razkriva nasprotja med tehnologijo in naravo, preteklostjo in prihodnostjo, sistemom in ideologijami ter prikazuje boleče iskanje novih možnosti in načinov preživetja v družbi nadzora, genetskih mutacij, hitrih receptov za srečo. Korporacije razvijajo biološka orožja, znanstveniki ustvarjajo gensko spremenjene organizme, verski fanatiki in ekoteroristi so influencerji novega časa, ki prihaja (če ni že tukaj), ki prodajajo scenarije apokalipse kot novo religijo. Aktualno in radikalno pisanje o razmerah, ki jih v marsičem pravzaprav že živimo. Margaret Atwood svojih tem ne zbira zato, da bi jih poustvarili nazaj v resničnost sveta, ampak da bi ugotovili, kaj nas (lahko) čaka v raztreščeni prihodnosti. Ali že tudi sedanjosti: ker včasih fikcija že prehiteva prihodnost.
Po vesoljnem potopu, kot katastrofo imenujejo biblijsko navdahnjeni preživeli v romanu, kugi, ki je zdesetkala planet, se redki preživeli borijo za preživetje. Genij in nori znanstvenik Crake uteleša transhumanistični ideal in v laboratoriju razvija računalniške sisteme – mimogrede tudi računalniške igre, ki simulirajo Darwinovo tezo o selekciji živih bitij – in algoritme, ki posnemajo človeške miselne procese, kar spominja na algoritemsko ustvarjanje umetne inteligence. Verjame, da je človek prišel do konca svojega razvoja, za človeštvo ni veš rešitve, zato ustvari novega človeka, posthumano raso Crakerjev. Roman – pa tudi trilogija kot celota – sporoča, da brez etičnega kompasa tehnologija človeštvo vodi v katastrofo. Crakeova ideja rešitve sveta (»Homo Sapiens je zastarel model, moramo se ga znebiti«) pomeni izbris človeštva. Njegova popolna rasa novega človeka je zasnovana kot miroljubna, veganska in naravi prilagojena vrsta brez nasilnih nagonov, ampak tudi brez umetnosti, brez religije, brez individualnosti. Atwood opozarja: tehnologija sama nima pozitivnega ali negativnega predznaka, ni ne dobra ne slaba – a brez zavedanja posledic, brez etičnih temeljev in demokratičnega nadzora, lahko postane orodje katastrofe.
Roman se – kot druga dva dela trilogije – premika naprej in nazaj v času in v zanimivem ritmu prehaja med časovnimi pasovi, s flešbeki opisuje obdobje pred in po uničenju sveta. Pred kataklizmo na planetu prevladuje divji kapitalizem, svet vodijo korporacije, zaposleni v velikih korporacijah živijo v varovanih kompleksih, izoliranih od večine prebivalstva, ki naseljuje plebejska ozemlja. Podnebne spremembe povzročajo obsežne suše in velika območja planeta – na primer tudi sredozemski bazen – so se spremenila v puščave. Nešteto rastlin in živali je izumrlo, medtem ko je nebrzdana genska manipulacija povzročila nastanek bizarnih križancev. Genski inženiring ni usmerjen v zdravljenje bolezni ali izboljšanje kakovosti življenja za vse, ampak v elitistične in komercialne projekte – v frankenšteinovske brezglave kure, vzgojene samo za meso ali gensko spremenjene inteligentne svinje z organi za presaditve. Ob podobah piščancev brez glav, gojenih v laboratorijih, pomisliš na skrivnosti McDonald’sovih burgerjev in vselej čudežno svežih solat.
To je življenje na planetu brez herojev, ki ga je opustošila pandemija – daleč pred kovidno. Virus, ki zdesetka človeštvo, je izumila ena od njih. Skupina preživelih na opustošenem planetu išče svoje načine preživetja, na eni strani so ekološki odpadniki in na drugi vladajoča elita.
To je življenje na planetu brez herojev, ki ga je opustošila pandemija – daleč pred kovidno. Virus, ki zdesetka človeštvo, je izumila ena od njih. Skupina preživelih na opustošenem planetu išče svoje načine preživetja, na eni strani so ekološki odpadniki in na drugi vladajoča elita. Prvi skušajo živeti v sožitju z naravo, pravijo si Božji vrtnarji, drugi propagirajo nadzor, plastične operacije in genetske mutacije – ter hitre recepte za srečo. Božji vrtnarji skušajo preživeti v družbi, kjer so naravne katastrofe, genski inženiring, farmacevtski poskusi in privatizacija vsega – tudi vode – postali nova norma. Njihovo upanje ni v uporabi moči, temveč v gojenju semen, ritualov in sočutja – v preživetju kot etičnem dejanju. Vseeno pa so oboji preživeli ujetniki hipokrizije v dveh svetovih, elite in plebsa na eni in ekološkega kulta »božjih vrtnarjev« na drugi strani. Oba sistema temeljita na ideologijah moči, bogastva, razvoja tehnologije. Zdi se, da so ekstremizmi, dualnost, blokovske delitve tudi dejansko vedno bolj prisotne v našem svetu.
Glavni protagonistki zgodbe sta tokrat ženski, Toby in Ren, ki sta kugo preživeli odmaknjeni, ena v spa centru za bogate degenerirance in druga v striptiz klubu za elito (v “klubu zdravja”): samo zato, ker sta dovolj obrobni, nepomembni za svet. Toby je zadolžena za pripovedovanje zgodb hominoidom. “There’s the story, then there’s the real story, then there’s the story of how the story came to be told. Then there’s what you leave out of the story. Which is part of the story too,” kot Toby pojasnjuje Crakerjem, so bili ljudje vpleteni v neusmiljeno, obsežno uničevanje Zemlje, njihov propad je zato neizogiben rezultat njihovih dejanj: in blagoslov za vsa druga živa bitja.
Morda je v romanu v primerjavi z drugimi deli manj prepričljiv ravno ta, utopični del distopije, in šibkejša dramatizacija likov, tudi osrednjih junakinj Toby in Ren; so pa zato zanimive narativne perspektive in njuni tretjeosebni in prvoosebni zapisi. Dodajam še mestoma instant rešitve poimenovanj novodobnih izumov, nekoliko plosko dramaturgijo in včasih zastranitve s pokroviteljskimi komentarji, kar pa delu kljub vsemu ne odvzame čara. Zgodba odpira tudi vprašanje, če ni morda čas, da se ženske lotijo reševanja problemov, ker moški so ga (Glenn) uničili: ženske se borijo skozi intuitivnost, borbo, povezovanje z naravo. Zanimivejši vidik trilogije je poudarek na prevladujoči osamljenosti in na drugi strani občutek za skupnost, ki morda lahko predstavlja tudi rešitev za človeštvo, zdaj ali v prihodnje.
Pojem umetne inteligence pronica v gene novega človeka, v igre, jezik, izobraževanje, prehrano in mitologijo z bioinženiringom, manipulacijami in nadzorom vedenja. Z drugimi besedami: ni več vprašanje, ali bo tehnologija zavzela svet, ampak postaja jedro našega razumevanja sveta.
Tehnologija nikoli ni nevtralna – deluje kot podaljšek korporacijskih interesov, v svetu, kjer so multinacionalke nadomestile države. Napredek ni vezan na skupno dobro, temveč na dobiček, moč in nadzor. Tehnologija deluje nevidno, je vseprisotna, njena moč je v kodah, bioinženiringu, nadzoru informacij, farmaciji in propagandi. Virtualna komunikacija, spremljanje in nadzor nad življenjem uporabnikov skozi digitalna orodja (interfejsi, ki jih uporabljajo otroci že od malega). Pojem umetne inteligence pronica v gene novega človeka, v igre, jezik, izobraževanje, prehrano in mitologijo z bioinženiringom, manipulacijami in nadzorom vedenja. Z drugimi besedami: ni več vprašanje, ali bo tehnologija zavzela svet, ampak postaja jedro našega razumevanja sveta.
Ker smo se tudi sami znašli v sistemu, ki lahko deluje kot slabo napisana distopija brez jasnih antagonistov, med vojnimi žarišči, okoljskimi katastrofami, razvojem programov umetne inteligence … lahko vidimo, da so mnoge naše izkušnje lahko bolj znanstvenofantastične, kot si jih je zamislila večina piscev žanra. V skladu z »anatomijo človekove uničevalnosti« (po Erichu Frommu) ni videti zelo vzpodbudnih alternativ. Pri Letu potopa ni dvoma, planet je na poti v katastrofo. Še več, tehnologija nadzora ni samo simptom, ampak struktura in gradnih naše družbe.
Z aktualne perspektive se marsikateri element iz fikcije Atwoodove že odvija v dejanskem svetu. Podnebne spremembe in naravne katastrofe, neenakost in nasilje, gensko spremenjeni izdelki in prehranska negotovost, farmacevtske korporacije, izumiranje vrst in digitalna zasvojenost niso več opozorila, ampak aktualne razmere. Atwoodova je tudi sicer znana po svojem angažmaju v okoljevarstvenih prizadevanjih in pogosto javno nastopa o ceni, ki jo planetu in družbi povzročata naša potrošniško usmerjena družba in hitra rast prebivalstva.
Če zaključim, svet romana je svet, v katerem, če si iskren, v nobenem primeru ne končaš dobro. Če si prilagodljiv, končaš v norosti, če nisi, pa mogoče preživiš – in vidiš, kaj se zgodi po globalni katastrofi.
Če zaključim, svet romana je svet, v katerem, če si iskren, v nobenem primeru ne končaš dobro. Če si prilagodljiv, končaš v norosti, če nisi, pa mogoče preživiš – in vidiš, kaj se zgodi po globalni katastrofi. Atwoodova v Letu potopa ne daje lahkih rešitev. »Pravila biologije so tako neizprosna kot pravila fizike: če ti zmanjka hrane in vode, umreš«, pravi Atwoodova. Njena literatura ne pridiga, temveč nas sili, da premislimo, kaj pomeni biti človek v svetu, ki ga ogrožamo sami. Njena končna misel bi morda bila: »Nič ni vnaprej določeno. Vse je odvisno od tega, ali bomo znali poslušati zgodbe – tiste, ki opozarjajo.« Atwoodova razume, da če se želimo izogniti katastrofi, moramo razumeti svet, v katerem živimo.
