Teme

Generacijski roman

Cankar v romanu Tujci piše o kiparju Slivarju, ki predloži načrt za Kettejev spomenik, da bi po njem izdelal umetniški kip. Kritiki in profesorji mu izrečejo priznanje, za izdelavo pa izberejo načrt ničvrednega avtorja in mu kip tudi naročijo. Pisanje o nerazumevanju umetnika, njegovih novih, svežih idej nasproti tradicionalnim, šablonskim vzorcem uvršajo roman Tujci med generacijski roman. Cankar zapiše:

»/…/in pa, ker se tukaj ne da živeti, ne delati. Ne samo po kruh, tudi po fantazijo in moč hodite drugam! /…/ Zato, ker ste tujec; človek napravi samo doma kaj posebnega in vaša domovina ni vaš dom.« (ZD 9, 37).

Družbeni položaj umetnika

V romanu Tujci Cankar zapiše:

»Zakaj reč je taka, da dobi umetnik teže dela in kruha, kot navaden zidar.« (ZD 9, 35) in se s tem dotika aktualne in pereče problematike.

Kdo je umetnik

Kipar Slivar se je na poseben način bal izobražencev, uveljavljenih umetnikov in političnih veljakov v domovini. V romanu Cankar piše:

»Ali skoraj na vseh njih obrazih je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnic, kakor komaj viden pajčolan; prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz /…/ in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice.« (ZD 9, str. 38)

Umetnik in tujina

Cankar v Tujcih zapiše:

»Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je pri nas prostora zanjo? Saj nimamo niti svojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost? Nič svojega nimamo, hlapci smo povsod! − Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš!« (ZD 9, 35)

„Ah, zaradi spomenika ...“ se je zasmejal na uvodne besede Slivarjeve. „Veste, stvar je taka: naši ljudje niso požrtvovalni. Jaz že sploh mislim, da ne bo iz stvari nikoli nič. Natečaj je bil nekako bodrilo našim umetnikom ... In Vaš načrt! V dvajsetih letih ne bomo imeli tega denarja! Lepo delo ste napravili, res, — ali to ni za nas! Odkritosrčno Vam povem: jaz sem bil proti temu, da bi se prisodila nagrada Vašemu načrtu: nekaj tujega je na njem. Tak spomenik spada na Dunaj, za naše mesto ni. Je že Kuštrinov ves drugačen, bolj pohleven sicer, bolj tih in skromen, toda kakor vzrasel iz naših tal: nihče bi se ne ozrl osupel nanj. No, Vi ste še mladi, se že še umirite, udomačite ... Ali kar se tiče spomenika: kakor sem rekel, jaz mislim, da ne bo nikoli nič. Če ste na to upali — —“ (ZD 9, 38)

Kipar Slivar je bil zaradi svojega razmišljanja in dela tujec med svojimi rojaki. Na Dunaju je našel več somišljenikov, vendar pa ga Dunaj ni sprejel za svojega, tudi tam je bil tujec. Cankar zapiše:

»Ob Novem letu ga je profesor Brenner odslovil; dela, ki je imel Slivar opravka pri njih, so bila dovršena. Odslovil je baš njega, ker je bil »tujec« in ker je bil na vrhu zadnje mesece počasen in neokreten.« (ZD 9, 87)

Umetnik in ljubezen

Kipar Slivar se v tujini poln velikih umetniških načrtov in upov poroči z revnim dekletom, toda kmalu spozna trdo resničnost tujine. Dopoveduje si, da je v prvi vrsti odgovoren za družino, vendar ob tem trpi, saj se vse bolj odmika od svojih poklicnih ciljev in pravi:

»Samo delati, mirno, s trezno roko, nič sanjati in nič misliti. Le teden sanj – in uboštvo bi pogledalo skozi okno, obrazi bi bili začudeni in vznemirjeni. Brez hrepenenja delati – hrepenenje zavaja človeka v brezdelico in v načrte, ki jih nikoli ni mogoče izvršiti.« (ZD 9, 85)

Napovednik

Ena knjižnica – ena knjiga

Koledar

« Oktober 2020 »
Po To Sr Če Pe So Ne
      1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31  

thl

pionirska

BZ-logo

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Nastavitve zapri