Kakšno vlogo ima Nietzschejev pojem dionizičnega  v zgodovini filozofije? Kako lahko to dragoceno in specifično človekovo stanje duha in telesa reinterpretira sodobna humanistika, kadar poskuša misliti sodobno razmerje med svetovi živega (človek, zavest in vsa organska narava) in svetovi umetnega (virtualni svetovi tehnike in umetne inteligence).

Ob knjigi Ervinga Goffmana z gornjim naslovom, se bomo vprašali, kako se v medčloveških odnosih vzpostavlja posameznikov jaz, ki vsakodnevno prihaja v stike z raznimi drugimi.

govorili bomo o razliki med mitološkim, filozofskim in znanstvenim tipom človeka v zgodovini Zahoda od začetkov v stari Grčiji do obdobja razsvetljenstva v novem veku. 

Tokrat bomo za iztočnico vzeli knjigo M. Gladwella Prebojniki in in se vprašali, kakšne kriterije bi morali izpolnjevati ustvarjalci na različnih področjih umetnosti, da bi jim danes ali v neki prihodnji (četudi utopični) umetniški državi bili pripravljeni priznati enak status zvezdnikov družbenega napredka, kot ga danes uživajo gospodarska podjetja, če kot izvozniki uspejo na globalnem trgu in s tem prispevajo k dvigu materialnega BDP države.

Ali sodobnemu človeku za »spodobno življenje« zadošča že dovolj natančno poznavanje ter spoštovanje lastne kulturne tradicije? Ali, nasprotno, vse tesnejše srečevanje ljudi, skupne težave in iskanja rešitev zanje, izmenjava blaga, idej in povezovanje sveta, od nas zahteva vedno boljše poznavanje vseh drugih miselnih, duhovnih in religioznih tradicij?

 

Zakaj je prav srce pri naših prednikih v zgodovini različnih starih kultur predstavljalo središče človeka in sedež duše ali njegove osebnosti? 

Katera od dveh ključnih figur zahodne epske zgodovine – biblijski Abraham ali Homerjev Odisej – bolj ustreza prototipu prvega evropskega jaza in zahodni odgovor na večno vprašanje: »Kaj pomeni biti človek«? Katere in kako različne vrline za svoje življenjsko potovanje simbolno poosebljata?

Na katerih področjih življenja bi dandanes še našli staro razsvetljensko vero v razumno naravo vseh ljudi, ki človeštvo od antične dobe naprej omahljivo vodi od slabih preko manj slabih do vedno boljših časov?

Spraševali se bomo, zakaj je pri samo-vzgoji posameznika kot aktivnega člana družbe od starogrške filozofije naprej do danes še posebej pomemben prav študij filozofije?

Zakaj je človek edino bitje, ki mu pripisujemo sposobnost svobodnega odločanja? Ali s stališča sodobne znanosti o možganih sploh lahko govorimo o svobodni volji, zavestni presoji in avtonomnem odločanju posameznega človeka?