Kakšna sta bila mišljenje in odnos filozofov in filozofinj do ljubezni in erotike od antike do 20. stoletja?
Mar ni bila na svojem začetku, v antiki, filozofija najprej usposobljena za doseganje zadovoljstva, življenjske vedrine in radosti? Na kakšen način je bil antični človek srečen s pomočjo teorije in preudarnosti, moderni človek pa je na to pozabil vsej siceršnji obsedenosti z iskanjem sreče navkljub?
Čeprav vemo, da bo planet Zemlja še zelo dolgo naš edini dom sredi neskončne praznine vesolja, imamo vse bolj vtis, kot da peščica najmočnejših in najpremožnejših ljudi že danes računa na svoj rezervni planet.
Kakšno vlogo ima Nietzschejev pojem dionizičnega v zgodovini filozofije? Kako lahko to dragoceno in specifično človekovo stanje duha in telesa reinterpretira sodobna humanistika, kadar poskuša misliti sodobno razmerje med svetovi živega (človek, zavest in vsa organska narava) in svetovi umetnega (virtualni svetovi tehnike in umetne inteligence).
Ob knjigi Ervinga Goffmana z gornjim naslovom, se bomo vprašali, kako se v medčloveških odnosih vzpostavlja posameznikov jaz, ki vsakodnevno prihaja v stike z raznimi drugimi.
Ali sodobnemu človeku za »spodobno življenje« zadošča že dovolj natančno poznavanje ter spoštovanje lastne kulturne tradicije? Ali, nasprotno, vse tesnejše srečevanje ljudi, skupne težave in iskanja rešitev zanje, izmenjava blaga, idej in povezovanje sveta, od nas zahteva vedno boljše poznavanje vseh drugih miselnih, duhovnih in religioznih tradicij?