Po smrti svojega moža se iz učiteljice angleškega jezika spremeni v alkoholičarko. Pusti službo, živi od socialne pomoči. Pa ne samo ona. Skupaj z njo toneta v goščo nemoči njena najstniška hči Lizzie in desetletni sin Charlie. Otroka sta seveda nesrečna, ker je njuna mama tako nebogljena, in morda prav zato stoično prenašata občasne mamine »moške obiske«. Potem pa v njihov žalostni svet pride Dean. Žal ne zasije in ne prinese svetlobe, ampak le še bolj oklepajočo stisko že tako nemočnima otrokoma. Mama živi le še za Deana in verjame samo Deanu. Alkohol ji je izklopil vsa alarmna sporočila. Lizzie pobegne k babici. Charlie, mali deček, ostane sam. Svojo nebogljenost transformira na najbolj grozljiv način.

Kdo bo zmagal, alkohol ali Hole? Rakel sovraži oba. Hole ji je skoraj že izpovedal svojo skrivnost. No, za Rakel ni bila več skrivnost. Ženske nimajo samo intuicije, ampak tudi ostre oči, ki zaznavajo stvari brez dodanega okvira. Ne verjame mu več. Da se Hole bori z alkoholom in ne zmaguje, seveda vedo vsi, nihče pa še ne ve, kdo je tokrat milo, prijazno bitje spremenil v truplo. Hole se zapleta v napačne sklepe, kar nekaj »morilcev« je že moral prečrtati v nabirki kriminalistične zagnanosti. Potem začne sumiti ... sebe.

Irska pisateljica in profesorica moderne drame Emilie Pine se je rodila v Dublinu leta 1977. Za zbirko esejev Pišem sebi je bila leta 2018 nagrajena z The Butler Literary Award. Zbirka je avtobiografska, sestavlja jo šest delov. V prvem delu, Zapisih o nezmernosti, govori o očetu alkoholiku, njegovih problemih z zdravjem in svojih ter sestrinih travmah zaradi tega. V letih otroka pripoveduje o žalosti in mukah, ki sta jih s partnerjem preživljala v času, ko sta se trudila zanositi. Sledi poglavje Govorita – ne govorita, kjer nam odstira stisko otroka, čigar starši med seboj ne komunicirajo. V Zapisih o krvavenju in drugih zločinih pripoveduje o ujetosti žensk v diktat lepote telesa in v tabu menstrualne krvi. Peti del, ki nosi naslov Nekaj o meni, je izpoved o revščini, ki so jo mama in sestri preživljali, ko je oče odšel, o sramu zaradi ponošenih oblek in zastonjskih sendvičev, zaradi česar se že zelo mlada zateče v svet alkohola, droge in seksa. V zadnjem delu Tega ni na izpitu govori o diskriminaciji žensk, o feminizmu, seksizmu in svojem boju za enakovrednost spolov. Zapisi so iskreni, rahločutni in odlično berljivi.

Alkoholizem je bolezen, ki skorajda ne pozna razlik ne v starosti, ne po izobrazbi in ne po spolu, vendar smo še premalo osveščeni o vplivu alkohola na našo psiho in organizem.

Zasvojenost z alkoholom je zelo velika težava v Sloveniji, zato bomo na predavanju govorili o tem, kako jo prepoznati in kako (si) lahko pomagamo, ko pride do nje.

Pristal sem v psihiatrični bolnici na oddelku za zdravljenje odvisnosti. Kar nekaj časa je moralo preteči, da sem dojel, zakaj sem tam.

Družina v veliki meri določa naš odnos do alkohola. Ljudje, ki izhajajo iz družine, kjer je eden ali več članov odvisnih od alkohola, imajo glede na podatke iz različnih raziskav dva do šestkrat več možnosti, da bodo nekoč v življenju sami imeli probleme z alkoholom.