Žal vas moramo obvestiti, da zaradi nepredvidenega podaljšanja vzdrževalnih del predavanje prestavljamo na kasnejši datum.

Žal vas moramo obvestiti, da zaradi nepredvidenega podaljšanja vzdrževalnih del predavanje prestavljamo na kasnejši datum.

Leto 1470, Anglija. Kralj Edvard Yorški s komaj peščico svojih najzvestejših mož pobegne v Francijo, medtem ko njegova žena Elizabeta in otroci najdejo zatočišče v Westminstrski opatiji. Krona je ponovno v rokah rodbine Lancaster. Toda Edvard si po porazu opomore in s pomočjo vojvode Burgundskega pride do ladjevja in vojske ter se poda na plovbo čez Rokavski preliv. Po hudem neurju se z bratom Rihardom izkrca pri Ravenspurju, toda brata York naletita na zaprta obzidja večine mest, ki se bojijo prestopiti na njuno stran. Edvard vseeno zbere dovolj mož in ponovno zasede prestol. Po zmagi kraljuje do leta 1483, ko podleže možganski kapi. Njegov brat Rihard najde pričo, ki postavi pod vprašaj veljavnost Edvardovega zakon z Elizabeto. V sumljivih okoliščinah izgubita življenja oba Edvardova sinova in Rihard iz lorda protektorja postane kralj Rihard III ., ki ga je Shakespeare upodobil v svoji drami. A njegovo kraljevanje ne traja dolgo. Kmalu se pojavi nov pretendent za prestol, Henrik Tudor. Z zmago v bitki pri Bosworthu konča vojno rož in pripelje novo dinastijo na angleški prestol. Vzpon Tudorjev je zadnja izmed štirih knjig o vojni med belo in rdečo vrtnico.

Roman nas popelje v ameriško 19. stoletje, kjer na plantaži bombaža v Georgii črnski sužnji delajo in životarijo v nečloveških razmerah. Lastniki posestva, Randallovi, so neusmiljeni beli gospodarji, ki s skrajnim sadizmom in krutostjo disciplinirajo brezpravno delovno silo. Sužnja Cora, sirota, mlada in neuklonljiva, s sotrpinom Caesarjem pobegne. S pomočjo podzemne železnice par prispe na sever države, kjer se njuni poti ločita. Cora na svojem samotnem tavanju v svobodo doživlja težke preizkušnje, v mozaiku dogodkov in usod avtor prepričljivo izriše vzpon belske Amerike, ki temelji na garanju in preliti krvi tisočerih Afričanov. Čeprav je odličnih romanov o kalvariji ameriških sužnjev veliko, pa je prav magični realizem tista dodana vrednost, ki pripoved dela tako posebno. Pravljična podzemna železnica namreč simbolizira mrežo podzemnih predorov in dobrih ljudi, ki so omogočili ubežnim sužnjem človeka vredno življenje na severu, pogosto v Kanadi. Avtor si je z nenavadnim romanom o človeški bedi, pogumu pa tudi sočutju in žrtvovanju prislužil vrsto prestižnih nagrad.

Madžarsko švedsko norveški novinar, pisatelj in urednik Gabi Gleichmann, se je rodil leta 1954 v Budimpešti. V napoju nesmrtnosti nas pisatelj preko pripovedovalčeve pripovedi popelje skozi 36 generacij družine Spinoza ter nam hkrati obudi vse pomembne dogodke desetih stoletij evropske zgodovine. Pripovedovalec po očetu podeduje potovalko papirjev, za katere se izkaže, da so dokumenti in dnevniki njihove rodbine, med katerimi je tudi delo in recept za napoj nesmrtnosti, ki ga je v daljni preteklosti napisal Benjamin Spinoza in se je v tajnosti prenašal preko najstarejših sinov na naslednje rodove. Čeprav je iznajditelj prepovedal uporabo napoja, ga je prednik Salman vseeno zaužil ter živel več stoletij, sčasoma, ko je skrivnost po kapljicah pricurljala na dan, pa so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni storiti vse, da bi prišli do magičnega napoja.

Tommy Orange, čejensko arapaški pisatelj, rojen leta 1982 v Oaklandu v Kaliforniji, je prejemnik mnogih literarnih nagrad. Tam tam je zgodba o dvanajstih posameznikih iz indijanskih skupnosti, ki se vsi, tako ali drugače, pripravljajo na veliki indijanski shod, imenovan Pow wow. Na shodu, katerega namen je ohranjanje bogate kulturne dediščine ameriških Indijancev, bodo nekateri med organizatorji, nekateri med izvajalci programa, nekateri pa imajo koristoljubne načrte z njim. Sledimo večinoma tragičnim zgodbam junakov: razbite družine, zapuščeni, oddani ali posvojeni otroci, alkohol, nasilje, izgubljenost v svetu, kar vse kaže na stiske v rezervate zaprtih indijancev, ki se okoliščinam, tako drugačnim od naravnih, ne morejo prilagoditi.

Knjiga Zamolčana Istra iz leta 2006, ki jo je v mnogočem zaznamoval slovensko-hrvaški obmejni spor, je nastala ob avtorjevem soočenju s knjigo hrvaškega avtorja Stjepana Srkulja iz leta 1937 z naslovom Hrvatska povijest v devetnaest karata, v kateri hrvaški avtor priznava, da Istra ni bila nikoli pred 20. stoletjem poseljena s Hrvati niti ni nikoli do Pavelićevega »razglasa« 9. septembra 1943 pripadala katerikoli obliki hrvaške države (in še ta »razglas« so onemogočili nacisti).

Zamolčana Istra sledi kartam iz Srkuljeve knjige skozi različna časovna obdobja od dobe Teoderika Velikega do leta 1991 in ob tem raziskuje ter obdeluje položaj Slovencev v Istri. Knjigo zaznamuje tudi nenavadno in nedokazano pojmovanje Slovencev kot avtohtonih naslednikov Venetov, ki da se razlikujejo od v srednjem veku na novo priseljenih Slovanov. Izteče pa se v poziv k napotitvi mejnega spora med državama pred meddržavno sodišče, kar pa po razsodbi arbitražnega sodišča o državni meji slovenski strani ni več sprejemljivo.

V poljudno pisani knjigi, ki je po avtorjevih besedah namenjena ljudem, ki niso preveč 'naštudirani', zanima pa jih, če se v zgodovini »našega naroda« nahaja kaj nenapisanega, se Angel Martelanc sprašuje, ali je ta zgodovina »ta prava«; in se pri tem ob razmisleku o virih – najsi bo arheoloških ali pisnih – pomika po prostoru starodavnih ljudstev, ki jih tolmači preko slovenskega izročila. Ob ugotovitvi, da se odgovor na v podnaslovu zastavljeno vprašanje glasi »Ne«, vabi k razmišljanju o tej temi tudi ostale.

V knjigi, katere del gradiva je izšel že v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, je moč najti obilo slikovnega gradiva atestinske arheološke kulture, ki jo avtor pojmuje kot venetsko, in posledično kot slovensko kulturno dediščino. Besedilo se umešča v že kar obsežni korpus slovenske venetološke literature v izdaji Založništva Jutro.

Knjižica Proti zgodovini vsebuje dve študiji, prvo o Jožetu Pučniku in sociologiji v vrtincih zgodovine, ter drugo, z naslovom Zgodovina, spomin in tradicija. Brati ju velja v paru z njuno 'dvojčico', naslovljeno Proti nezgodovini (Cobiss-id: 272910336), v kateri avtor izraža svoje globoko nestrinjanje s »historiografskim rokovnjaštvom«, v katerem je rekonstrukcija pretekle stvarnosti v celoti podrejena sodobnim »kapricioznostim«. A za razliko od te dvojčice Proti zgodovini tako z naslovom kot z vso svojo vsebino izraža smer, ne nasprotovanja. Knjižica je tako zamišljena kot replika o bistvenih vprašanjih sobivanja, ki ga po mnenju avtorja na Slovenskem otežuje dirigirana pozaba celovite nekdanjosti. Obe študiji tako posegata v problematiko umora idej in zamolčevanja pri preobražanju dejanskosti v zgodovino in se utemeljujeta na spoznanju, da je nepozabljanje eminentno civilizacijski proces.

Knjiga Poti v zgodovino je prvič izšla marca leta 2003 kot privatna edicija, namenjena bralcem, ki so jo dobili v roke. Ni je bilo mogoče kupiti. Kasneje istega leta pa je zavoljo »pobudne recepcije« izšla še v okviru programa Založbe ZRC. Besedilo, ki si ga je avtor zamislil kot poti k plimam in osekam razumevanja minulosti, je tvorjeno iz več tekstov, ki so izšli ob različnih priložnostih. Uvodne tri razprave prvega dela knjige o zgodovinskem in zgodovinarskem času, o tem, kaj pomeni pisati zgodovino, in o menjavah svetov v strategiji mišljenja zgodovine so nastale ob različnih priložnostih med letoma 2001 in 2003. Prvi del knjige zaključuje študija o Prešernovem odnosu do časa in zgodovine. Sledi drugi del, imenovan Zgodovina ob poti, v katerem so zbrani teksti, ki so bili prvotno zamišljeni kot prispevki za kulturne strani raznih časopisov in revij in ki nadgrajujejo spoznanja treh »metahistoričnih« študij prvega dela. Knjiga je po avtorjevih besedah namenjena kot opozorilo ne-samoumevnosti najbolj razširjenih predstav o zgodovini in hkrati problematiziranju določenih strategij mišljenja preteklosti.