Tommy Orange, čejensko arapaški pisatelj, rojen leta 1982 v Oaklandu v Kaliforniji, je prejemnik mnogih literarnih nagrad. Tam tam je zgodba o dvanajstih posameznikih iz indijanskih skupnosti, ki se vsi, tako ali drugače, pripravljajo na veliki indijanski shod, imenovan Pow wow. Na shodu, katerega namen je ohranjanje bogate kulturne dediščine ameriških Indijancev, bodo nekateri med organizatorji, nekateri med izvajalci programa, nekateri pa imajo koristoljubne načrte z njim. Sledimo večinoma tragičnim zgodbam junakov: razbite družine, zapuščeni, oddani ali posvojeni otroci, alkohol, nasilje, izgubljenost v svetu, kar vse kaže na stiske v rezervate zaprtih indijancev, ki se okoliščinam, tako drugačnim od naravnih, ne morejo prilagoditi.

Knjiga Zamolčana Istra iz leta 2006, ki jo je v mnogočem zaznamoval slovensko-hrvaški obmejni spor, je nastala ob avtorjevem soočenju s knjigo hrvaškega avtorja Stjepana Srkulja iz leta 1937 z naslovom Hrvatska povijest v devetnaest karata, v kateri hrvaški avtor priznava, da Istra ni bila nikoli pred 20. stoletjem poseljena s Hrvati niti ni nikoli do Pavelićevega »razglasa« 9. septembra 1943 pripadala katerikoli obliki hrvaške države (in še ta »razglas« so onemogočili nacisti).

Zamolčana Istra sledi kartam iz Srkuljeve knjige skozi različna časovna obdobja od dobe Teoderika Velikega do leta 1991 in ob tem raziskuje ter obdeluje položaj Slovencev v Istri. Knjigo zaznamuje tudi nenavadno in nedokazano pojmovanje Slovencev kot avtohtonih naslednikov Venetov, ki da se razlikujejo od v srednjem veku na novo priseljenih Slovanov. Izteče pa se v poziv k napotitvi mejnega spora med državama pred meddržavno sodišče, kar pa po razsodbi arbitražnega sodišča o državni meji slovenski strani ni več sprejemljivo.

V poljudno pisani knjigi, ki je po avtorjevih besedah namenjena ljudem, ki niso preveč 'naštudirani', zanima pa jih, če se v zgodovini »našega naroda« nahaja kaj nenapisanega, se Angel Martelanc sprašuje, ali je ta zgodovina »ta prava«; in se pri tem ob razmisleku o virih – najsi bo arheoloških ali pisnih – pomika po prostoru starodavnih ljudstev, ki jih tolmači preko slovenskega izročila. Ob ugotovitvi, da se odgovor na v podnaslovu zastavljeno vprašanje glasi »Ne«, vabi k razmišljanju o tej temi tudi ostale.

V knjigi, katere del gradiva je izšel že v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, je moč najti obilo slikovnega gradiva atestinske arheološke kulture, ki jo avtor pojmuje kot venetsko, in posledično kot slovensko kulturno dediščino. Besedilo se umešča v že kar obsežni korpus slovenske venetološke literature v izdaji Založništva Jutro.

Knjižica Proti zgodovini vsebuje dve študiji, prvo o Jožetu Pučniku in sociologiji v vrtincih zgodovine, ter drugo, z naslovom Zgodovina, spomin in tradicija. Brati ju velja v paru z njuno 'dvojčico', naslovljeno Proti nezgodovini (Cobiss-id: 272910336), v kateri avtor izraža svoje globoko nestrinjanje s »historiografskim rokovnjaštvom«, v katerem je rekonstrukcija pretekle stvarnosti v celoti podrejena sodobnim »kapricioznostim«. A za razliko od te dvojčice Proti zgodovini tako z naslovom kot z vso svojo vsebino izraža smer, ne nasprotovanja. Knjižica je tako zamišljena kot replika o bistvenih vprašanjih sobivanja, ki ga po mnenju avtorja na Slovenskem otežuje dirigirana pozaba celovite nekdanjosti. Obe študiji tako posegata v problematiko umora idej in zamolčevanja pri preobražanju dejanskosti v zgodovino in se utemeljujeta na spoznanju, da je nepozabljanje eminentno civilizacijski proces.

Knjiga Poti v zgodovino je prvič izšla marca leta 2003 kot privatna edicija, namenjena bralcem, ki so jo dobili v roke. Ni je bilo mogoče kupiti. Kasneje istega leta pa je zavoljo »pobudne recepcije« izšla še v okviru programa Založbe ZRC. Besedilo, ki si ga je avtor zamislil kot poti k plimam in osekam razumevanja minulosti, je tvorjeno iz več tekstov, ki so izšli ob različnih priložnostih. Uvodne tri razprave prvega dela knjige o zgodovinskem in zgodovinarskem času, o tem, kaj pomeni pisati zgodovino, in o menjavah svetov v strategiji mišljenja zgodovine so nastale ob različnih priložnostih med letoma 2001 in 2003. Prvi del knjige zaključuje študija o Prešernovem odnosu do časa in zgodovine. Sledi drugi del, imenovan Zgodovina ob poti, v katerem so zbrani teksti, ki so bili prvotno zamišljeni kot prispevki za kulturne strani raznih časopisov in revij in ki nadgrajujejo spoznanja treh »metahistoričnih« študij prvega dela. Knjiga je po avtorjevih besedah namenjena kot opozorilo ne-samoumevnosti najbolj razširjenih predstav o zgodovini in hkrati problematiziranju določenih strategij mišljenja preteklosti.

"Zgodovina Langobardov je najpomembnejše delo benediktinskega meniha Pavla Diakona, po rojstvu Langobarda iz Čedada, ki je bival v osmem stoletju. Delo pokriva dogodke iz zgodovine Langobardov od dobe njihovega mitološkega izvora do konca vladavine kralja Liutpranda in je zgodovinarjem posebej dragoceno za razumevanje odnosa Langobardov s Franki, širši slovenski javnosti pa zavoljo množice najstarejših omemb prednikov Slovencev v vzhodnih Alpah.

V Sloveniji je delo izšlo leta 1988 v dvojezični latinsko-slovenski izdaji, ki vključuje številne opombe in dve daljši spremni besedi. Prva spregovori o Pavlu Diakonu in – skladno z naselitveno teorijo o izvoru Slovencev, ki jo je zagovarjal Bogo Grafenauer – o začetkih zgodovine Slovencev v »novi domovini«. Druga spremna beseda je bila spisana ob predpostavljeni 1400-letnici naselitve Slovanov v vzhodne Alpe, v njej pa se nahaja tudi Grafenauerjev obračun z venetskima teorijama Mateja Bora in Jožka Šavlija.

Prevod dela Pavla Diakona je sicer delo treh piscev: Frana Bradača, ki se ga je prvi lotil, Boga Grafenauerja, ki je predelal Bradačev prevod, in Kajetana Gantarja, ki je prevedel pesniške sestavine latinskega originala."

"Knjiga je delni prevod v grščini spisanih del slavnega bizantinskega zgodovinarja Prokopija iz Cezareje, ki je bival v času vladavine Justinijana v Carigradu. Prokopij je bil znatni del svojega življenja svetovalec generala Belizarja, ki ga je spremljal tako na vojnih pohodih kot na rimskem dvoru in je o tej dobi napisal tri knjige: Zgodovino vojn (Justinijanove dobe), Skrivno zgodovino ter delo z naslovom Zgradbe. Zgodovina vojn je eno temeljnih del šesto stoletnega bizantinskega zgodovinopisja. Za Slovence je važna predvsem vsebina zadnjih štirih knjig, ki opisujejo vojno Vzhodnega Rima z Goti in v katerih se nahajajo številni izmed najstarejših zapisov o tedanjih prednikih kasnejših Slovencev in ostalih Slovanov z območij južno od Donave.

Izbor besedila in prevod le tega, ki je izšel že davnega leta 1961, a je do danes žal ostal nedopolnjen s prevodi manjkajočih delov, je delo Kajetana Gantarja."

"Knjiga z izvirnim naslovom Il Regno degli Slavi Dubrovničana Mavra Orbinija je prvič izšla leta 1601, dve leti kasneje pa je bila od inkvizicije uvrščena na spisek prepovedanih del. Opisuje izvor raznih ljudstev, ki naj bi po mnenju avtorja govorila jezik Sclavenov, ter razvoj raznih njihovih kraljestev, navaja pa tudi številne vojne, v katere so bila ta ljudstva vpletena. Gre za zanimivo branje, saj po eni plati skuša dokazovati staroselstvo slavofonih ljudstev na območjih tako južno kot severno od Donave, po drugi plati pa gre za eno najstarejših del slavofonega avtorja, ki ob sklicevanju na razne tuje vire, nedvoumno piše o zgodnjesrednjeveški doselitvi Sclavenov na območja južno od Donave.

Po mnenju avtorja so »Slavi« napadli Perzijo, zavladali Aziji in Afriki, se bojevali z Egipčani in z Aleksandrom Velikim (ki ga sicer prišteva k slavofonim ljudstvom), si pokorili Grčijo, Makedonijo, Ilirijo, napadli Rimsko cesarstvo in ga prisilili k plačevanju davkov.

Slovensko izdajo knjige zaznamuje prevajalčev in založnikov pogled na ime »Slavi«, ki ga striktno prevaja z imenom Sloveni, saj meni, da ime »Slovani« pred 19. stoletjem ni obstajalo. Posledično razumeva vsa od avtorja omenjena kraljestva oz. ljudstva kot (bodisi staro- bodisi mlado-) slovenska …"

Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno obdana z bodečo žico, bila pa je tudi obmejno mesto. Meja med Nemčijo in Italijo je tekla po severnih predmestjih mesta – Črnuče in Šentvid sta bila npr. že v Nemčiji. Italijanska žica in državna meja sta ostro zarezali v vsakodnevno življenje in ga zelo otežili.

V letih 1944 in 1945 vojna kljub vse očitnejšim znamenjem poraza sil osi ni izgubila intenzivnosti. Prav nasprotno: spopadi so se totalizirali, število žrtev pa je skokovito naraščalo. Največje vojaške operacije zavezniških sil padajo prav v to obdobje - tako na evropskem kot pacifiškem bojišču.