Notranjost in fizičnost. 2 – mag. Marko Ogris

Na tokratnem srečanju bomo nadaljevali z diskusijo o ločnici med fizičnostjo in notranjostjo, ki smo jo zastavili v prejšnjem predavanju. Le ta je po mnenju francoskega antropologa Philippa Descolaja univerzalno prisotna v vseh človeških skupnostih preteklega in sedanjega sveta. In sicer na način štirih osnovnih ontologij, ki jih Descola poimenuje kot animizem, totemizem, naturalizem in analogizem.

Določitev teh štirih osnovnih ontoloških tipov vseh človeških skupnosti je osrednji prispevek Descolajeve obsežne knjige Onstran narave in kulture, ki bo naša tokratna bralna iztočnica.

Ko smo z nekom v daljšem prijateljskem ali čustvenem razmerju, se morda včasih vprašamo, kaj je tisto na njem (njej), kar posebej privlači in naš odnos ohranja vitalno živ še naprej. Do neke mere je to lahko njegova (njena) fizičnost, telesna zunanjost. Vendar pa zato, da se med dvema ali več ljudmi s časom vzpostavijo neke trdnejše vezi, njihov fizični videz ne zadošča. Za bolj trajna prijateljska in čustvena razmerja posameznikov njihov fizis razumemo kot zgolj zunanji videz (lupino) tiste druge polovice človeka, ki jo pod različnimi imeni, kot so duševnost, samorefleksija ali samozavedanje, lahko opredelimo kot njegovo notranjost.