Samoumevno – Natalija Milovanović
Natalija Milovanović (1995, Niš, Srbija) je odraščala v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji, na univerzi v Gradcu v Avstriji končuje študij prevajalstva. Prevaja iz srbščine, bosanščine, hrvaščine, nemščine, angleščine. Po revijalnih objavah (Poetikon, Sodobnost, Literatura) in zbornikih (Rukopisi 41 in Biće bolje/Bo že) je svoje pesmi objavila v prvencu Samoumevno (Center za slovensko književnost, 2021), pred tem v soavtorstviu s Tanjo Božić še pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali (2019).
Natalija Milovanović se že dolgo ukvarja in nastopa s poezijo, npr. Mlade rime, Ignor. Je prepričljiva in večinoma zareže in medias res. V nevralgično mesto, ki jo zanima, okupira, zbuja, draži. Tako se posveti večkulturnosti, materinščini in migracijam. Je pričevalka generacije, ki so sledili prenosom v živo sojenja v Haagu vojnim zločincem. Je pričevalka in potomka prednikov abstraktnega porekla. Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno. Za Natalijo Milovanović je koža kot največji človeški organ intrigantna metafora za sodobni čas: »meja je koža / ljudje v vsaki pori / delajo taborišča / ona se nemoteno / pretaka skozi države«. (Petra Koršič) Pogovor vodi Petra Koršič.
V sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov.
Foto: Jana Radičević
