Na vsebinoNa glavni meni

Zaprtje razstave Riba

Tatjana Mijatović si kot likovna umetnica in organizatorka likovnih srečanj prizadeva za ohranitev naravnih ekosistemov severovzhodne Slovenije, še posebej reke Mure, kjer je tudi umetničino domovanje. Motivika rečnega biotopa simbolno prevzema vlogo človeka v onesnaženem svetu.

Vabljeni na zaprtje razstave v Knjižnico Prežihov Voranc. Dogodek bo z glasbo pospremil kitarist Tilen Kravos.

Recenzija

Slikarka in organizatorka likovnih dogodkov Tatjana Mijatović je aktivno vključena v prizadevanja slovenskih ekologov za ohranitev nedotaknjenega ekosistema reke Mure, vključno s preprečitvijo izgradnje elektrarne, kar bi zagotovo povzročilo težke posledice tako za tamkajšnjo naravo kot za človeka. Eden od načinov angažiranega izražanja nestrinjanja z brezvestnim in dobička željnim poseganjem v naravne biotope je brez dvoma tudi likovna umetnost, česar se poslužuje tudi Tatjana Mijatović, tako z organizacijo likovnih kolonij z ekološko tematiko kot likovnimi deli, s katerimi opozarja kulturno občinstvo na pereča ekološka vprašanja, tako doma kot po svetu. Svojo pripadnost porečju Mure, kjer živi in ustvarja, je prvič izrazila s slikarskim ciklom Z reko, kjer je hkrati spremenila svoj dotedanji abstraktno asociativni likovni izraz, prehajajoč v bolj prepoznavne, zaprte (cloissonet) oblike, oziroma v neke vrste sintetizem. Takšno oblikotvorje je ohranila tudi v naslednjem ciklu ali bolje rečeno fazi, posvečeni ribam, ki so zanjo univerzalni simbol življenja, tako živali kot rastlin in seveda človeka. Sprva je slikala ribe v vodi kot žive okostnjake, hlastajoče po vodi brez kisika, pogosto v spremstvu krvavordečega kolorita, ribje glave pa so kazale antropomorfne značilnosti, kot bi šlo za poosebljenje človeka in njegovo umiranje v onesnaženem naravnem okolju. V najnovejših delih upodablja ribe kot živalska bitja v manjših jatah, tesno druga ob drugi, z majhnimi očmi in poudarjenimi točkastimi luskami, ki v detajlih nekoliko spominjajo na umetničino minulo fazo omrežij. Pasivno učinkujoče ribe so svobodno komponirane v “manierističnem” ospredju, kot da bi silile iz slikovne površine, ozadje pa je bolj ali manj abstraktno, četudi so pogosti linijski prepleti z aluzijo na dokaj gosto vodno rastlinstvo, po čemer bi lahko sklepali, da gre za sladkovodni biotop, zagotovo počasi tekočo Muro, vendar brez izrazitega ekološkega sporočila kot nekoč. Ribe tako na nek način postajajo, poleg simbola življenja, tudi simbol lepote narave, saj učinkujejo harmonično in estetsko, še posebej kadar jih Tatjana Mijatović upodablja v žarečem koloritu, s poudarjenimi točkastimi luskami, kot bi šlo za dragulje, kar živali dejansko so, neprecenljivi zaklad narave, ki ga nihče nima pravice zlorabljati ali uničiti, za kakršnekoli namene že.

Mario Berdič Codella, v Mariboru, januarja 2022

Ko vstopiš v razstavni prostor Knjižnice Prežihov Voranc, te vase potegne modrina razstavljenih slik Tatjane Mijatović. Razstava Riba zaokroža cel prostor in te kot tok vodi od ene do druge slike, kot reka v svojo globino. Znajdeš se v podvodnem svetu, obkrožajo te ribe, voda in rastlinje. Upodabljanje rib se na prvi pogled zdi precej nenavadno. Iz sveta književnosti, zlasti poezije, nam v ušesih odzvanja Murnov topol samujoč, Levstikovi dve otvi, Župančičeva triglavska roža, mogota, Minattijevi trava, reka, drevo ali kamen, ki jih moraš imeti rad. Ribe niso del klasičnega repertoarja. Vendar ni čudno, da jih je avtorica izbrala za svoj motiv, saj ponazarjajo čistost, krhkost in izmuzljivost. Čistost kot narava, kakršno si želimo, krhkost kot ranljivost ekosistemov, izmuzljivost kot to, da nam ne bi smelo biti nič na tem svetu samoumevno. Potopljena v naslikane ribe občudujem njihovo lepoto. Vodni tok me vodi v nesebičen svet narave, ki razen spoštovanja ne pričakuje ničesar v zameno za lepoto, ki jo ponuja.

Barbara Marinčič, Knjižnica Prežihov Voranc, Mestna knjižnica Ljubljana