Beli konjiček

Zgodba, ki bi jo lahko povedal marsikdo od starejših, živečih v 20. stoletju. Zgodba o moči upanja in ljubezni v težkih vojnih časih. A tokrat to zgodbo, svoje življenje, pove in predaja prababica pravnuku. Marija, povečini tiha ženska, dočaka sto let, zdravje se ji slabša, a še je čas, da pravnuku, ki ga je nekoč čuvala, pove in razloži, kako je, če je vojna, lakota, strah, vsesplošno pomanjkanje tako nujnih stvari za preživetje, kot tudi človečnosti. Je pripoved o tem, kako se je njej, njeni družini in znancem godilo v dolgih letih, ki so poleg vseh nesreč prinesla tudi ljubezen. Pravnuk posluša z zanimanjem, z občutkom, s svojo mlado v njeni ostareli, suhi in mali, a še vedno močni roki. V tem stiku, v pogledu, v pogovoru leži iniciacija v zavedanje sveta okrog sebe, možnega zla v ljudeh, a tudi vere v človeško dostojanstvo. Vsi časi so lahko trdi, mnogokrat usoda kroji pot človeka, pa vendar lahko premaga tudi najbolj krute stvari. Čeprav, nekaj sreče pa vendarle je potrebne. Prababica Marija jo je imela. Belega konjička zaupa pravnuku, ki obljubi, da ga bo spustil iz omare, ko bo potrkaval na vrata, ga nakrmil v kuhinji, ko bo lačen. Od zdaj naprej ga bo spremljal, še sploh takrat, ko bodo pred njim moralni in etični izzivi. (SS)