Breze

Zapiski iz klavzure

Karantena. Osovražena beseda, ki je tako močno zaznamovala leto 2020. Osamitev, v katero so nas primorali tisti, ki jim je skrb za javno zdravje glavna briga, tako vsaj pravijo, in ki so se trudili zajeziti epidemijo, na katero nismo bili pripravljeni, kar zagotovo drži. Človek, pa naj si bo še tako puščavniško naravnan, je v osnovi vendarle družabno bitje, ki se v osami, če že ta ni prostovoljna, nekoliko čudno počuti. Vsak. In izjema ni niti Aleš Berger, prevajalec, urednik, gledališki kritik in čedalje bolj tudi pisatelj. Breze so zapiski, ki so nastali, kot on pravi, v štiridesetdnevni klavzuri, v kateri se je odločil, da bo vsak dan napisal enega. Karantena je bila idealno obdobje za pisanje, in prepričan sem, da bo tudi naš knjižni trg preplavila literatura, ki na leposloven način obravnava določeno obdobje. Prepričan pa sem tudi, da bo redko katera od njih tako umetelno spisana, pa čeprav se Berger v svojih zapiskih ukvarja z na videz nepomembnimi zadevami in se celo politiki skorajda v celoti uspešno izogne, bralca posrka globoko vase. Berger pač zna! Že od Krokijev in beležk naprej sem prebral vsako njegovo knjigo in v njej neizmerno užival. In tudi Breze niso izjema. Odlično in nikakor brez veze, pa čeprav brez e!

(Vir: Dobreknjige.si)