Divji deček

Avtorja je začelo življenje v mestu utesnjevati. Pri tridesetih letih mu je presahnil navdih za pisateljevanje. Romanov ni bral, a je požiral zgodbe o ljudeh, ki so iz odpora do sveta stremeli po gozdni samoti. Na primer, Walden Henryja Davida Thoreauja ali V divjini Jona Krakauerja. Takoj ko je privarčeval dovolj denarja za nekajmesečno življenje brez službe, je najel osamljeno kočo v alpskem visokogorju. To obdobje je poimenoval Zima, čas spanja. Začetku novega življenje med gorskimi vršaci je rekel Pomlad, čas samote in opazovanja. Opazuje okoliške hiše, opisuje topografijo, sneg, naravo ponoči, loti se zelenjavnega vrta, proti koncu pa pridejo v njegov vsakdan pastirski psi. Potem nastopi Poletje, čas prijateljstva in pustolovščine. Začne se družiti s sosednjim pastirjem in poglobi stike z lastnikom koče. Ves čas hodi v hribe in se staplja z naravo. Zadnje obdobje imenuje Jesen, čas pisanja. V tem času posvoji psa. Na koncu je dodan pogovor z avtorjem knjige, objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo, 14. novembra 2020, pogovarjal se je Cognettijev prevajalec Jernej Šček. Iz intervjuja zvemo, da avtor v gorah ne išče le zatočišča ustvarjalne osame, ampak vsako leto v juliju organizira tridnevni festival umetnosti, knjig in glasbe z imenom Klic divjine. Ali kot pravi naslov pogovora: «Mestni človek ne počenja samo svinjarij.« (RN)