Francoski testament

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja živi odraščajoči deček Aljoša v Sovjetski zvezi in preživlja počitnice v Sibiriji pri babici Charlotte, ki je po rodu iz Francije. Njeno francosko življenje je shranjeno v starem kovčku s časopisnimi izrezki in sega v čas pred prvo svetovno vojno. Po njenem koncu se je preselila v Rusijo, kamor je že prej emigrirala njena mama, Aljoševa prababica. Ko se je spremenil režim, so Aljoševi babici odvzeli potni list. Nazaj ni več mogla. Trpela je revščino, dočakala materino smrt, poročila se je z Rusom, ki je postal sumljiv novi oblasti, v času druge svetovne vojne se je morala z otroki seliti na varno, bila je žrtev posilstva. Življenje je kljub vsemu ni zlomilo, v sebi je našla notranjo moč. Aljoša, ki mu zgodaj umreta oba starša, je ves prevzet od njenega pripovedovanja in navdušen nad francosko kulturo. V knjižnici prebere vse, kar je dostopnega o Franciji. Njegov francoski svet je podoben potopljeni Atlantidi, bolj je mit kot resničnost, vendar mu nudi zaščito pred težkimi sovjetskimi časi. Po drugi strani pa mu otežuje prilagajanje resničnemu življenju, zato doživlja zavračanje s strani sošolcev in tudi v ljubezni nima sreče. Ko odraste, emigrira v Pariz, kjer se uveljavi kot pisatelj. Najame stanovanje in ga opremi v duhu časa iz babičine mladosti, ker želi, da bi se Charlotte vrnila v Francijo. Toda babica umre in mu zapusti tako imenovani testament, sveženj popisanih papirjev, iz katerih je razvidno, da njegovo poreklo ni takšno, kakršno je mislil, da je. Roman ima precej avtobiografskih elementov in je edini roman v zgodovini, ki je prejel istočasno nagradi Goncourt in Médicis.(RN)