Jaz, Pink Panter

Olivera je odraščala v normalni družini. Kot otrok je bila iskrena, pravična, z zanimanjem je sledila svojemu odraščanju in željam. Igrala je klavir, se ukvarjala s športom. Pot jo je zanesla v košarko in mnogi se je spominjajo kot košarkarico Crvene Zvezde, Panathinaikosa, Pankratija, nekaj časa je igrala tudi v Sloveniji, v Celju. Ko se je poročila, je prišla v stik z malimi in nato vse večjimi prekupčevalci. Tudi sama je začela s preprodajo ukradenih dizajnerskih oblačil, sledile so ure, dohodki od prodaje pa so se višali. Kmalu je bila na vrhu prodajne verige. In kmalu ni bilo daleč do velikih kraj, tokrat ur, zlatnine in dragih kamnov. Področje njenega delovanja je bila Grčija. Zaradi male neumnosti sodelavca je pristala v zaporu. Čeprav je ta krivdo prevzel nase, se ni mogla izogniti najbolj zastraženemu zaporu v Grčiji. Tam se je naučila slikati. In uspelo ji je to, kar je uspelo dotlej samo enemu moškemu zaporniku – pobegniti iz zapora. Po svoje je njena izpoved zanimivo branje, saj nam ponuja vpogled v delovanje združbe, ki ji niti policija ni prišla dolgo do živega. Pa vendarle ponuja branje njene knjige še en pogled. To je pogled na njeno življenje in razmišljanje o tem, kako lahko povprečen človek, ki nikoli ni imel veze s kriminalom, zaide v kriminalno dejavnost. Psihologi bodo zagotovo njen primer še dolgo preučevali. Poleg tega je Olivera še ženska, po vsem sodeč tudi pametna, ali raje recimo zelo iznajdljiva. In tri vogale te nenavadne kriminalne združbe je podpirala prav ona. O sebi Olivera govori preprosto, iskreno. Celoten mit, ki se je spletel okoli nje, morda niti ni tako nenavaden, predvsem je šlo za posel, za iznajdljivost, odlično načrtovanje vlomov v najbolj zastražene draguljarne. Prizna tudi, kako noro je bilo njeno življenje. Razkriva momente, ki so vodili do njene poti na čelo Pink Panterja. (SS)