Kdo mi je ubil očeta

Skozi osebno zgodbo Édouard raziskuje odnose v družini. Edini, ki mu je uspelo oditi iz revnega okolja (na študij, v Pariz), zna zdaj pogledati nazaj v širši luči družbenih, političnih, ekonomskih danosti. Zanima ga predvsem oče in njun odnos. Piše o tem, kako je očeta dojemal kot deček, odraščajoči najstnik in kakšen se mu zdi oče skozi perspektivo sedanjosti. Njihovo okolje je bilo delavsko, v tem marginalnem svetu Francije je bilo polno izkoriščanj, revščine, homofobije, nasilja, alkoholizma. Razmere so se slabšale še zaradi brezposelnosti. Mladi (in revni) so bili odrezani od prave izobrazbe. Politične odločitve bogatih vladajočih jemljejo v finančnem, socialnem, zdravstvenem smislu. Nemoč odživeti življenje vsaj približno dostojno ima vzroke in posledice. Imeti rad in razumeti ali razumeti, da imaš lahko sploh rad, je pomembno. Kako je imeti rad očeta, ko si z njim preživel precej hude čase, polne strahu in neodobravanja? Édouard Loius piše izjemno berljivo in tudi globoko. Prav ničesar ne izpusti, pa naj gre za osebna občutja, spolno usmerjenost, ljubezen ali za ukrepe političnih odločevalcev. Ti so imena, ki tvorijo zgodbo očetovega trpljenja. In tovrstno trpljenje zaradi nemogočega udejanjanja samega sebe in svojih želja, tudi sanj, je mnogim na margini določalo življenje, mnogim pa ga je tudi uničilo. Louisu so kmalu pritaknili naziv čudežni deček. Pisatelj, rojen leta 1992, se je s svojim prvencem Opraviti z Eddyjem izstrelil med bralce in med kritiki takoj požel najvišje odobravanje. Bralci in kritiki cenijo intelekt, prepričljivost in emocije, ki jih zna zelo tenkočutno, pa tudi razumljivo podati.