Klara in Sonce

V romanu Klara in sonce Ishiguro spregovori o umetni inteligenci, strojih v človeški podobi, umetnih prijateljih, UPih, ki si jih lahko ljudje kupijo za prijatelje svojim otrokom. Klara sicer ni najnovejši model, a je nekaj posebnega. Njeno zaznavanje čustev in presoja, kdaj kaj reči in storiti, sta polbožanski. Razloči in zaznava žalost, zaskrbljenost, jezo, srečo … in ljubezen. V prodajalni čaka, kdo jo bo izbral in ve, da bo ta oseba posebna. Josie to tudi je, Klara pa bi zanjo storila vse, tudi preminila ali dopustila, da se Josie naseli v njej. Še nekaj ima Klara. To je upanje. Ki ga je človek izgubil, tako kot obzirnost, spoštovanje, nežnost, skrb za drugega, ljubezen. In Klara naredi vse, da bi Josie in Ricku, čeprav sta si različna, saj je eden od njiju nadgrajen, drugi pa ne, uspelo ljubezen zadržati kljub različnih načrtih za prihodnost. Roman je izjemno berljiv, tudi čustven, pred nas pa postavlja dilemo, ali bomo v prihodnosti imeli človeške potomce ali pa kar gensko izpopolnjene otroke in celo tako pretanjeno izdelane robote, ki nam bodo otroke nadomestili. Še eno veliko vprašanje zastavlja Ishiguro: ko teh umetnih otrok ne bomo več potrebovali, kaj bomo storili z njimi? Kaj je torej danes etično, moralno? Napredek naše civilizacije je strašljiv. Mislimo, kako vsemogočni smo, hitrost pozabljanja našega jedra, srca, duše pa je vse prehitra. (SS)