Krik

Krik je triptih: osrednjo podobo poznamo iz prevoda Povej (2001), spremljevalni pa sta avtoričino otroštvo pred posilstvom in dogajanje po izidu knjige Povej. V dvomu, kaj je Krik (priročnik?, manifest?, izpoved?), pomislite na sliko z enakim naslovom (Skrik, 1893), norveškega slikarja Muncha. Tudi roman je ustvarjen v “mešani tehniki” (dejstva, opozorila, izpovedi; prosti verz), in, tako kot slikarjeva izpoved, tudi roman daje glas vsem, ki so jim ga vzele zlorabe. V mladinskem leposlovju to ni edini krik, katerega umetniška moč nudi prvo pomoč ranam naše civilizacije; od domačih avtorjev je na tem mestu potrebno opozoriti vsaj na Janjo Vidmar in Jiřija Bezlaja. Mesta v romanu, kot so: Nujni ukrepi v treh dejanjih, Knjižničarka na meji poguma, Neprimerni diktatorji, Nedolžnost in Besede, vabijo, opozarjajo, kričijo, kako pomembno je brati, brati na glas, predvsem pa se o prebranem pogovarjati v šoli, doma, v cerkvi, skratka povsod, kjer odrasli krojimo bodočnost otrok. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2022, str. 105, avtor Vojko Zadravec.