Lučka Lučka in senca Senčica

Lučka Lučka ni imela svoje sence, ki bi jo ves čas spremljala. Ko je po babičini smrti postala odveč in so jo postavili na zabojnik, da bi jo kdo odnesel s seboj, ni čakala, ampak je odšla v svet. V kapelici sv. Lenarta je sijala, dokler ni njena svetloba razklenila svetnikovih verig. V konjski staji je z mežikanjem preprečila krajo konj in pristala na nočni omarici dečka Erazma, strastnega bralca. Vse dokler se k Erazmu ni naselila novorojena sestrica Zarja, ki je sijala tako močno, da se je Lučka čutila odveč. Takrat si je prvič zares zaželela imeti svojo senco. In jo je priklicala. Takšno z blagimi očmi, rjavim kožuhom in repom, ki je poplesaval levo in desno … Pravljico o hrepenenju po bližini in prijateljstvu odlikujejo Stepančičeve prepoznavne, stvarne in hkrati simbolične ilustracije. Slovenska sekcija IBBY je za najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti, Andersenovo nagrado 2022, nominirala oba avtorja, Petra Svetino in Damijana Stepančiča. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2022, str. 73, avtorica Ida Mlakar Črnič.