Male smrti

Glavni junak romana se iz obmorskega hrvaškega mesta odpravi na tuje. Tirnice ga vodijo k novemu življenju, morda k novi službi, ki bo poslej delo, od katerega se bo dalo živeti, saj optimizma in upanja pač ne moreš jesti. Na poti, v ritmu vlaka, v svojo črno beležnico zapisuje svoje življenje. Iz preteklosti odseva nasilno vedenje očeta, v sedanjost se je, kljub veliki ljubezni, izgubil. Doživljanje življenja je iz smeha in veselja do dvojine prešlo v grenkobo. Prihodnost, h kateri je namenjen, bo morda svetlejša. Naj le bo več kot samo koča v njegovi notranjosti, v katero se še edino lahko zateče po toploto. Ko izstopiš na zadnji postaji, obenem veš, kdo si bil in kdo si. Veš tudi, da boš na tujem pač tujec, priseljenec v osrčju tvoje Evrope, kjer se z velikimi očmi išče tisto boljše v življenju. Po branju zgoščenega, močnega, neolepšanega romana Male smrti (izraz je metafora za vsakokratni konec nekega odnosa, obstoja v družbi, ljubezni) bralec, bralka zagotovo občuti junakovo ranljivost in hkrati tudi njegovo globoko ranjenost. Vprašanje je, kaj mu bodo zares prinesle tirnice, ki vodijo v tuje mesto, čeprav od nekdaj poznano. Težko je gledati naprej, če tam ničesar ne vidiš. (SS)