Na črnih poteh

Življenje Sylvaina Tessona (1972), francoskega popotnika in pisatelja, je spominjalo na slike Pierra Bonnarda, dokler ga nista skazila dva tragična dogodka: smrt njegove matere in hud padec s strehe. Po štirih mesecih mukotrpnega zdravljenja je zapustil bolnišnico, čeprav ves majav in z razbolelim telesom. Namesto obljubljenega bivanja v centru za rehabilitacijo si je za naslednje poletje izbral težjo pot. Prehodil bo celo Francijo. Začel je 24. avgusta na grebenu Mercantourja na jugovzhodu Francije, ki leži ob meji z Italijo. Če mu uspe prepešačiti do Contentina na severu Francije, bo ozdravljen. Tako cilj poti kot tudi ozdravitev sta bila zelo daleč. Edino rešitev je videl v gibanju. Avtor opisuje svoja opažanja na poti za vsak dan hoje posebej in zraven dodaja svoja razmišljanja. Pri tem ubira bolj samotne poti, kamor civilizacija še ni povsem prodrla, doživeti hoče ruralno Francijo, spati pod milim nebom in vzpostaviti pristen stik z naravo. Tem potem pravi črne poti, ker vodijo mimo urbanih središč po tako imenovanem francoskem hiperpodeželju. Izraz so skovale francoske oblasti in njim podeželskost ne pomeni nič dobrega. Avtor pa je ravno tam našel svoj skriti zaklad. Čeprav rad navezuje občasne stike z domačini in ga kos poti spremlja prijatelj, je za avtorja pot po Franciji v resnici pot do samega sebe. Popotovanje zaključi 8. novembra. Po knjigi je bil posnet film z istim naslovom. V slovenščino so prevedene še druge avtorjeve knjige: Snežni leopard, Pod milim nebom, Prepusti se življenju in V sibirskih gozdovih. (RN)