Obvoz

Kratke zgodbe so kot “vegeta”, kot “zeliščni liker”, kot čokoladka ob kavi … Kratke zgodbe so ekstrakt, poln zgodbe, okusov, vonjev … Na letošnjem “Festivalu kratke zgodbe Novo mesto short” (2022) je nagrado prejela pričujoča zbirka “Obvoz”. Čeprav se kratke zgodbe načeloma odvijajo hitreje in jih hitreje tudi beremo, pa je branje zgodb Francija Novaka malce drugačno. Pisatelj namreč zelo upočasni govorico ali nas pripelje na rob nad ali ne-zavedanja, sanj, včasih morečih, včasih kot da se ne more premakniti iz zamrznitve, mogoče travme ali nekakšnega pogleda od zgoraj, po moderno rečeno – nas naredi čuječne, izventelesne, po literarno pa z liričnim pristopom čas naredi dolg in nas vabi k opazovanju. In res. Zdi se kot opazovalec, ki mu nič človeškega ali ustvarjenega ni tuje. Je opazovalec na železniških postajah, na vlaku, avtobusu, na obali ali poroki, opazuje ženske, moške, živali; goloba, konja …, se vživlja ali doživlja z njimi povezanost, ki presega naše bivanje in prav zato daje našemu bivanju smisel. Vse zgodbe govorijo o vrzelih življenja, o obvozih, ovinkih, kjer se nekaj zgodi in vrzel poglobi ali jo zapolni. Vrzel prastrahu pred osamljenostjo in norostjo. Vrzel nerazumevanja, naše majhnosti. Lahko je le pogled, dotik, beseda, globina besede, pasivna ali aktivna reakcija, trenutek, ko se vendar opogumimo. Knjiga spomni na pregovor, ki pravi, da se življenje zgodi medtem ko delamo druge načrte. Trinajst kratkih zgodb, ki so mestoma boleče, saj se junaki nenehno poslavljajo oz. so mimobežni in za večino med nami le blede sence vsakdanjika, meglenih juter, ko bi še spali, hkrati vendarle govorijo o tem, da smo drug na drugega vseeno lahko pozorni, da tudi pogled tujca lahko objame, da smo si drug drugemu lahko lepi, dragoceni, solidarni, to bi olajšalo vsakdan, marsikaj bi si morali povedati, kot spregovori filozofinja besed v knjigi. Odrinimo na globoko. Na to nas spomni avtor. Spomni nas, da življenje niso samo ponudbe iz katalogov. Človeško tople, sočutne izpovedi izrečejo skoraj neizgovorljivo in vas bodo mogoče naredile melanholične, a take vas bodo tudi vlekle iz jame, opaženi boste, prepoznani. Mogoče vam bodo zgodbe zbudile željo po vožnji z vlakom, avtobusom, sanjavi boste supali po poplavljenem gozdu in srečevali žive nebeške duše. (dobreknjige.si)