Pravi čudež

Egiptovski pisatelj Nagib Mahfuz (1911-2006) je leta 1988 za svoj doprinos k razvoju arabske književnosti in jezika prejel Nobelovo nagrado za književnost. V slovenščino sta prevedeni Kairska trilogija in novelistična zbirka Ogledala, beremo pa ga lahko tudi v Zgodbah iz Egipta. Prevajalca Mohsen Alhady in Margit P. Alhady sta v Pravem čudežu izbrala osemnajst novel, ki zrcalijo egiptovsko družbo skozi čas. Novele obravnavajo različne teme. V Šepetu norosti spoznamo moškega, ki svobodo razume tako, da lahko vsak hip počne, kar hoče, ne da bi se oziral na druge. Podobna samovolja in želja po čutnem uživanju prevzameta tudi slugo Ibrahima v Božjem svetu, ki ukrade mesečni zaslužek celega oddelka, si za nekaj dni pričara iluzijo razkošnega življenja, krivdo za svoje dejanje pa naprti Bogu. Zgodba brez začetka in konca govori o izkoriščanju verskih čustev za izgradnjo visokega položaja v družbi, o odnosu med očetom in sinom, o različnih vrednotah mlajšega in starejšega rodu in o nevarnosti nasilja zaradi ideološke zaslepljenosti. O tem, kako se takšna zaslepljenost lahko prelevi v terorizem, govori Tajna organizacija. Ljubezen na Planoti Piramide pokaže, kako je lahko revščina ovira na poti do poroke v egiptovski družbi. Pripovedovalec v noveli Zabalavi resno zboli, zato si želi priti v stik s svetnikom Zabalavijem, da bi ga možakar pozdravil. Hodi od vrat do vrat, posluša razne nasvete, a njegovo iskanje ne obrodi sadov. Šele ko se na zahtevo nekega romarja napije in zaspi v krčmi, ga Zabalavi res obišče in ga skuša prebuditi. Margit P. Alhady v spremni besedi razloži, da novela obravnava vprašanje in iskanje Boga v svetu, ki se zdi, da je pozabil Nanj. Zapiše še, da so v tej noveli samo nakazane in zarisane stvari, ki dobijo kompleksnejšo obravnavo v romanu Pot. (RN)