Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava

Avtor spremne besede, Martin Golob, na zahvalno nedeljo vsako leto citira Vodnikovo Dramilo, katerega prva vrstica je naslov Sivčevega biografskega romana o Valentinu Vodniku (1758–1819). Ivan Sivec si je za diplomsko nalogo na slavistiki izbral pesniški jezik Marka Pohlina (1735–1801), ki je bil Vodnikov predhodnik in vzornik. To in še marsikaj drugega lahko zvemo v Sivčevem dodatnem besedilu O nastanku knjige in zahvala. Da se je Sivec raziskovanja študijskega gradiva lotil resno, pričajo dodatki na koncu: Zgodovinska dejstva, Uporabljena literatura in Fotografsko gradivo. V romanu ne manjka navedkov iz Vodnikovih del. A raziskovalni pristop je samo ogrodje. V resnici bralca pritegnejo življenjski opisi zgodovinskih osebnosti tistega časa. Vodnik je bil kot učenec odprte glave, zato so ga usmerili v duhovniški poklic. Toda duhovništvo ni bilo njegovo edino poslanstvo. Ob močni podpori barona Žige Zoisa je zaoral ledino pri razvoju slovenskega jezika. Kot duhovnik in kot prvi slovenski pesnik je budil narodno zavest, tako da je preprostim ljudem priskrbel čtivo v slovenščini. Je avtor Velike pratike in pozneje Male pratike, Kuharskih bukev, časnika Lublanske novice, Pesmi za pokušino. Kot gimnazijski profesor je napisal več učbenikov, kasneje je prevedel knjigo Babištvo ali porodničarski uk za babice. Roman je tretja knjiga iz zbirke Slovenski narodni buditelji. (RN)