Vrnitev v Reims

Didier Eribon je francoski intelektualec, ki se v avtobiografiji spopade s preteklostjo, z družbeno zaznamovanostjo delavskega razreda, obrobja in revščine, v katerih je odraščal, ter s spoznanjem, da je homoseksualec, česar v prej omenjenem okolju, vsaj v mladosti, ni mogel zares izraziti. Pri dvajsetih je odšel na študij v Pariz, kar mu je rešilo življenje. Po uspešni karieri, ki se je formirala tudi izven meja Francije in Evrope, se je Eribon ob vrnitvi v rodni Reims sklenil soočiti z razmerami, ki jih še ni predelal in jih mogoče nikoli ne bo. Navsezadnje je prepričan, da zaradi svojega porekla kljub visoki izobrazbi nikoli ni postal del elite. Iz sociološkega in filozofskega vidika preučuje svoje izhodišče, družino in družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in ugotavlja, da človeka revščina in razred, v katerega je rojen, kljub prizadevanjem in nadpovprečnim akademskim rezultatom zaznamujeta za vedno. (NA)