Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije

Knjiga se ukvarja z zgodovinsko konstitucijo modernega muzeja kot sestavine zahodne civilizacije in se pri tem osredotoča na izobraževalno in vzgojno vlogo muzejev. Prične se z obravnavo vloge muzeja v starem veku, kjer imamo na eni strani mouseion, ki lahko velja za izobraževalno institucijo enako kot Platonova Akademija, vendar ni imel razstavne funkcije, na drugi strani pa različne zbirke umetnin, razstavljene v zasebnih ali javnih prostorih, ki pa niso imele izobraževalne funkcije. Nadaljuje se s položajem v srednjem veku, ki je pojmoval likovno umetnost kot poučevanje, in sicer na temelju »pedagogike strahovanja«, edina oblika javnega muzeja v njem pa je bila cerkev s svojimi zbirkami redkosti in čudes, med katere sodijo tudi relikvije.

Od tod dalje pa knjiga poskuša razumeti konstitucijo muzejev predvsem v okvirih epistemološkega polja posameznega zgodovinskega obdobja in se pri tem opira na Foucaultovo analizo vzpostavitve epistemološkega polja renesanse, klasičnega obdobja in moderne dobe, kot je podana v njegovem delu Besede in stvari. Tako je izpostavljena zgodovina pogojev, ki so omogočili razne oblike muzejskih praks. V tej luči so nato pojasnjene nekatere značilnosti zbirk in muzejev. Knjiga se konča s problematiko muzejev v postmoderni dobi, ko naj bi le-ti po mnenju Lyotarda zanemarili možnosti, ki jih ponujajo moderne informacijske tehnologije. (MG)