Manca Košir, med drugim tudi prostovoljka hospica, v knjigi objavlja dopisovanja, ki jih je izmenjala z ljudmi, ki jim soočanje s smrtjo, premagovanje hude bolezni ali pomoč ljudem v stiski niso tuja. Avtorica in njeni dopisovalci skušajo smrt, trpljenje ter odhajanje detabuizirati, osmisliti in premagati strah, tudi odpor, ki ga v hedonistično naravnani sodobni družbi vzbujajo te teme. Morda bi prav z mislijo patra Geržana o potrebi po sočutni bližini sočloveka v trenutku "hude ure" povzela pričujoča razmišljanja, ki naj vodijo v dejanja. (AD)