Igor Karlovšek, pisatelj, scenarist in dolgoletni odvetnik, združuje literarno fikcijo z realistično družbeno podstatjo kriminalnih – in pa tudi manj kriminalnih – zgodb. Z romanom Klan (1994) se je uvrstil na seznam nominacij za nagrado kresnik, za mladinski roman Gimnazijec pa je leta 2005 dobil nagrado večernica. Kako je biti pisatelj med odvetniki, kateri so družbeni odkloni, ki ga zanimajo in zakaj je pisanje žanrskih romanov, tudi če to niso, za avtorja lahko izziv. Z njim tudi o naključjih, verizmu, kriterijih, iluzijah in morali; ter spodbudah pri pisanju – in pa tudi branju.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Kriminalke so se od nekdaj nekako tihotapile okoli mene, čeprav se prave trde kriminalke še nisem lotil.
Na začetku moje pisateljske poti sem pisal o spopadu posameznika s premočnim nasprotnikom, največkrat celo institucionaliziranim (policija, politična stranka, država kot takšna, sodišče) in bil deležen oznake »prvo pero politične kriminalke«. Kot sem povedal v nekem intervjuju, ne pišem kriminalk, ampak pišem o dogajanju v družbi, ki je kriminalno. Po poklicu sem bil dolga leta odvetnik in sem se nalašč izogibal mešanju mojega konjička (pisanja) in poklica (odvetniške prakse). V svoja dela nisem vnašal nobenih podatkov ali zgodb mojih strank, vse, kar sem napisal, je bila čista fikcija. Ker izjema potrjuje pravilo, sem ravno v delu Sodišče, ki je uvrščeno v bralno značko, ves besen, razočaran in popolnoma potolčen kot odvetnik z dovoljenjem svoje stranke predstavil kalvarijo po krivem obsojenega storilca hudega kaznivega dejanja napeljevanja k umoru. Naključje je hotelo, da sem v letu 1994 izdal tri romane, ki so vsi imeli za temo nek družbeni odklon, ki so ga zakrivili državni ali pa politični vrhovi (tihotapljenje orožja, korupcija, itd.). Takrat je bila moja pisava ocenjena kot kvalitetno žanrsko pisanje in je bilo temu pisanju dano priznanje. Roman Klan je bil finalist za nagrado kresnik. Takrat je bilo neko žanrsko pisanje prvič prepoznano kot dobra literatura in se je o tem poenotila vsaj žirija, če že ne tudi literarna stroka, priznanje bralcev za fino in berljivo zgodbo pa ni bilo nikoli vprašljivo. To me ni prepričalo, da bi nadaljeval v čisti žanrski pisavi, čeprav je izšlo še kar nekaj podobnih romanov, Polnočna loža, V objemu lože, Pobarvani dosjeji, Modra vrtnica, ampak sem se te oznake pisca žanrskih romanov skušal izogniti. V krogih kritikov žanrsko pisanje ni bilo cenjeno. Sploh pa ne kriminalke. Glede na to, da sem bil dolga leta odvetnik, me žanrsko pisanje ali pa pisanje na robu žanra ni nikoli ne omejevalo ne motilo. Pravila so vedno za to, da se jih krši.
Karlovšek: “Glede na to, da sem bil dolga leta odvetnik, me žanrsko pisanje ali pa pisanje na robu žanra ni nikoli ne omejevalo ne motilo. Pravila so vedno za to, da se jih krši.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Slovensko okolje, naša sodišča, naša mesta, znane ulice in znani ljudje, to je dodatna začimba pisanja, saj bralci to vidijo in prepoznajo. V vsakdanjem življenju greš mimo sodišča in vidiš vhod, pred katerim se odvija ad hoc novinarska konferenca ob kakšnem bolj medijsko razvpitem primeru in potem v knjigi smeš in lahko stopiš še več korakov globlje. Prikazati znam najbolj razvpite dvorane ljubljanskega ali kakšnega drugega sodišča, ker sem v njih opravljal svoj poklic. Zato ni težav pri podrobnostih, ker so vtkane v moje življenje. Pri nekaterih delih so me potem bralci cukali za rokav, mi kazali razpredelnice literarnih junakov z njihovimi alter egi v resničnem življenju in me spraševali, če so zadeli. Nisem imel srca, da jim podrem iluzije. Meni je najbolj pomembna zgodba, ta mora biti zanimiva, da bralca potegne in želi prebrati, kaj se je zgodilo. Seveda mi je bilo zato zelo ljubo, da sem lahko prikazoval okolje, v katerem sem se počutil kot riba v vodi. Poznal sem slovenska sodišča, dvorane, v katerih se je odvijalo dogajanje in tudi svoje kolege v različnih vlogah. Sodniki, tožilci, odvetniki so bili v veliki večni primerov celo moji znanci, sošolci in prijatelji. Znal sem se vživeti v način njihovega razmišljanja, saj sem vsak dan lahko v resničnem življenju čutil njihove razmisleke ob izdajanju in pisanju sodnih odločb.
(Bazni-tabor-pod-Mont-Everestom-osebni-arhiv avtorja)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
V letu 2004 je izšel Gimnazijec in bil leta 2005 nominiran za nagrado kresnik, istega leta pa je prejel nagrado večernica za najboljše mladinsko delo preteklega leta. Mislim, da je to edini roman, ki je bil nominiran v obeh kategorijah istočasno. V času, ko sem začel pisati za mladino, to je po izidu Gimnazijca, ki predstavlja neke vrste kriminalko, ki to ni, sem se začel odmikati od žanrskega pisanja, če je to sploh kdaj bilo. Bolj kot sem se odmikal kriminalkam in se posvečal drugim temam, bolj je literarna kritika priznavala kriminalkam enakovrednost pri ocenjevanju, ali gre za kvalitetno literaturo ali ne. Nič več ne velja, da je žanrsko pisanje nekaj slabšega ali manj vrednega od neke visoke literature. Spremembe je narekovala predvsem publika, bralci radi posegajo po kriminalkah, zakaj potem ne bi posegli po slovenskih? Literarne nagrade me pa ne ganejo. Že dolgo nazaj sem bil označen za verista, žanrskega pisatelja, pisca bolj komunikativnega pisanja in s temi oznakami ni velikih možnosti, da bi se vsaj približal kakšni nominaciji ali uvrstitvi v širši izbor. Govorim o literaturi za odrasle. Všeč mi je, da me ljudje radi berejo, to je tisto, kar je pomembno in kar res šteje. Moja zadnja dva romana Samo domov me pelji in Še sem živa sta tipična primera. Zelo sta brana in velikokrat sposojena in to me žene, da zdaj pišem predvsem o ljubezni.
Karlovšek: “Ker nisem literarni kritik in nisem podvržen večinskemu ali pa uveljavljenemu razmišljanju, kaj sme biti označeno kot dobro ali ne, se v resnici obnašam enako kot pisatelj in kot bralec. Pišem, če imam kaj povedati. Berem, če mi je kakšna knjiga všeč in me pritegne.”
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Veliko časa prebijem v knjižnicah in brskam med policami ali pa med odloženimi knjigami, ki so se ravno vrnile iz branja. Tam vidiš, kaj je predmet zanimanja širše publike. Redko se najde tam visoko literaturo, ker je na površju bolj komunikativno branje. Na srečo mi ni treba soditi, kaj je prav in kaj ne. Berem veliko in vse po vrsti, torej tudi kriminalke, ljubezenske zgodbe, pustolovske romane, znanstveno fantastiko, zgodovinske in družbenokritične romane, potopise. Če me pritegne, berem, če me ne, knjigo odložim. Ker nisem literarni kritik in nisem podvržen večinskemu ali pa uveljavljenemu razmišljanju, kaj sme biti označeno kot dobro ali ne, se v resnici obnašam enako kot pisatelj in kot bralec. Pišem, če imam kaj povedati. Berem, če mi je kakšna knjiga všeč in me pritegne. Potem je izpolnila tisto, kar od nje pričakujem. Ljudje berejo za zabavo (razen nekaj redkih, ki jim je to poklic) in to bi moral biti edini kriterij za ocenjevanje. Če je knjiga dobra in nudi užitek pri branju, potem si zasluži nagrado, ne glede na to, ali gre za žanr.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Ne želim govoriti o tem, kaj naj bralci vzamejo v roke, ker je to zelo osebna stvar in na srečo smo si ljudje različni. Naslovi mojih najbolj priljubljenih knjig po raznih policah, mizah in nočnih omaricah pa so: Plemič v Moskvi Armorja Towlesa, Mojster za dež Johna Grishama in serija Osvajalec Conna Igguldna.
