V Mestni knjižnici Ljubljana v Slovanski knjižnici smo včeraj organizirali – do zadnjega kotička zapolnjen – simpozij z naslovom Labirinti žanrskih branj: kriminalni romani, ki smo ga navezali na aktualni bralni projekt Mesto bere.
Z razmišljanji predavateljic in predavateljev Filozofske fakultete, Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, literarnih kritikov, bralcev in poznavalcev in (ali) ljubiteljev žanra smo se posvetili značilnostim žanrskih del, izpostavili kakovostna dela, raziskali lastnosti slovenskih in tujih kriminalnih zgodb ter se v okviru okrogle mize razgovorili o možnostih, ki jih širjenju bralne kulture prinašajo kakovostna žanrska branja.
V uvodnem videonagovoru je Mladen Dolar, filozof in profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, izpostavil ugotovitev, da kriminalke kot žanr sprožajo veliko širšo refleksijo, kot se zdi na prvi pogled. »Obstaja en star vic, ki gre takole: V naši vasi ni več kanibalov, prejšnji teden smo zadnjega pojedli. Kriminalke evocirajo zločin, ki je moral biti potlačen, zato da se je lahko vzpostavila oblast zakona, da se je lahko vzpostavila zakonita oblast. Vsaka oblast temelji na nekem potlačenem zločinu.« V kriminalkah se z umori vedno izpostavlja tisti delež nasilja, ki je bil potreben, da se je vzpostavila oblast« in hkrati naša nezavedna krivda, naša participacija, nezavedna krivda za delež pri zločinu. »Zato so kriminalke poseben žanr, ki vsakič navaja ne samo k fantazmam, ampak tudi k resnemu razmisleku,« je svoj nagovor zaključil Dolar.
V nadaljevanju je Miran Hladnik, literarni zgodovinar, nekdanji profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti, v prispevku Nastajanje slovenske kriminalke povzel razvoj žanrske literature v Sloveniji. Kriminalke so bile vedno problematično čtivo, je izpostavil, ker so se na eni strani predstavljale kot blažilci agresivnih impulzov in na drugi kot potencialni motivator nasilja. Avtor je spregovoril tudi o tem, kako se je odnos do posameznih žanrov pri nas skozi čas spreminjal. Predstavil je primere zgodnjega »ugleda« žanra, ko je tisk proti branju kriminalnih romanov agitiral s panfleti v dnevnem časopisju. Kriminalni romani, so lahko prebrali bralci v tedaj aktualnem dnevnem tisku, so »brez vsake slovstvene vrednosti in so naravnost strup za nerazsodno, lahkomišljeno omladino, ki jih žalibog s strastjo prebira, ker so pisani skrajno mikavno in zapeljivo,« so pisali na primer v Primorskem listu leta 1904.
Povezava na prispevek Nastajanje slovenske kriminalke na Wikiversity ter povezava na ppt prosojnice s predavanja.
Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, je v svojem predavanju podala nekaj kompleksnih odgovorov na vprašanje, Zakaj beremo kriminalke. Med drugim, ugotavlja, kriminalne romane beremo zato, ker smo ob branju vsi bralci detektivi, besedilo raziskujemo skupaj z avtorjem do konca, kar predstavlja intelektualni izziv, pri branju kriminalnih romanov pa je posebej pomembna tudi končna razrešitev, bodisi odprta ali klasična s pozitivno zmago resnice in pravice. Pri branju književnosti vedno iščemo znano in neznano in glede na delež obojega se ločijo tudi bralci med seboj. In sodobni slovenski romani se razlikujejo glede na način razreševanja identitetne uganke. Tako se »neklasična« sodobna kriminalka od klasične razlikuje predvsem v suspenzu, saj v prvi detektiv ne išče več samo »ključev«, zato se problem identitete z zgodbene ravnine prenaša na raven pripovednih postopkov – sodobna kriminalka se ne sprašuje le »kdo je zločinec«, pač pa tudi »kaj je kriminalka«. Posebej je izpostavila tudi skrita sporočila v kriminalnih romanih, od skritega razisma, šovinizma v klasičnih kriminalnih uspešnicah do družbenokritičnih besedil znotraj kriminalnega žanra.
Veronika Rot Gabrovec, lektorica in anglistka na Oddelku za anglistiko Filozofske fakultete, se je v svojem navdihujočem izvajanju Umor, so zaklicale osredotočila na različna okolja, kot poznavalka anglosaške književnosti, zlasti na britansko in ameriško kriminalko v primerjavi s slovenskimi kriminalnimi romani. Kot zavzeta bralka angloameriških izvirnikov in prevodov je predstavila osebni pogled bralke na produkcijo, percepcijo in branje kriminalnih romanov v različnih kontekstih. Srečali smo se s skupino žensk, izmišljenih in resničnih, ki so razkrinkavale morilce in goljufe – ali pa jih ustvarjale: predstavila je oseben izbor literarnih junakinj in pisateljic kriminalnih romanov iz angloameriškega sveta.
Mirt Komel, filozof in pisatelj, predavatelj na oddelku in katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede, je v nadaljevanju v prispevku Od Poeja do Freuda povezal detektivke in psihoanalizo. V svojem izletu v zgodovino in svet kriminala in detektivk se je sprehodil od umorov iz gotskih romanov do začetkov preiskovalnih metod in analitičnega pristopa k reševanju kriminalnih ugank, ki so jih v svoje roke prevzeli detektivi in zlo iz gotskih antijunakov se je pretvorilo v dobro in zmago »poetične« pravice. Predavanje je osredotočil na delo Freuda in Poeja in izpostavil njune skupne rojstne poteze vzporedno s porajanjem prvih pravih policijskih preiskovalnih metod, utemeljenih na pozitivističnih znanostih 19. stoletja, obenem pa temo posodobil s kratko analizo dveh sodobnih pop-kulturnih fenomenov: avstrijsko-nemške tv-serije Freud (2020), v kateri Freud nastopa ne samo kot psihoanalitik, pač pa tudi kot detektiv, in pa ameriškega filma The Pale Blue Eye (2022), v kateri se v vlogi detektiva znajde nič manj kot sam Edgar Allan Poe.
Predavanja je sklenila Veronika Šoster, literarna in filmska kritičarka in urednica pri LUD Literatura s predavanjem Trupla, pištole in osumljenci: prostočasno in profesionalno branje kriminalk. Predstavila je naše razumevanje žanrske literature, ki oblikuje naš način branja. Žanrske zakonitosti in konvencije s seboj prinašajo določena pričakovanja in vplivajo na to, kako k tekstom pristopimo in kako jih razumemo. Ni naključje, je povedala, da je žanrska literatura med najbolj branimi in zastopanimi, saj privablja različne tipe bralk in bralcev, ki pa jim ponudi tako pričakovana žanrska dela, ki ostajajo v žanrskih okvirih, ali jih preseneča s hibridnimi ali netipičnimi žanrskimi deli, ki žanr presegajo, ga komentirajo, izkoristijo, razgradijo ali ga pretvorijo v nove pojavne oblike. Kot navdušenka nad žanrom in voditeljica žanrskega bralnega kluba je predstavila svoje poglede na branje kriminalk in trilerjev. Najprej se je sprehodila skozi različne trope, klišeje in zakonitosti žanra z navezovanjem na slovenski literarni prostor, v nadaljevanju pa je predstavila posamezne primere, ki na kakršen koli način izstopajo. Ob tem je spregovorila tudi o predsodkih do žanra, o zahtevnosti branja žanra, o vrednotenju žanra in predstavila nekatere sodobne svetovne trende v žanrskem pisanju.
Simpozij smo zaključili z okroglo mizo Žanrska branja med eskapizmom in raziskovanjem družbenih kontekstov, na kateri so sodelovali Miran Hladnik, Veronika Rot Gabrovec, Mirt Komel, Veronika Šoster, vodila pa jo je Tatjana Pristolič, vodja projekta Mesto bere. Pogovor smo začeli s knjigami, pisanjem in pravili, ki veljajo pri žanrskih pisanjih, ki jih je treba upoštevati – ali pa ne. Žanrska pravila se pogosto tudi krši, kot je povedal Mirt Komel, kar je pri kakovostni žanrski literaturi dobrodošlo, pred tem pa mora avtor žanrska pravila dobro poznati. Nasploh so detektivke poseben žanr, ki se je razvijal v vse možne smeri, od klasične preko »trdokuhane« vse do psihološkega in kasneje do političnega romana in posebej izpostavil vohunski roman. V pogovoru smo skušali ugotoviti, zakaj so detektivke svojevrsten žanr, kako so se razvijale v zgodovinskem kontekstu, ki ni tako zelo drugačen pri vprašanjih trendov in cenzure kot so bila obdobja v zgodovini ob nastanku žanra, je izpostavil Miran Hladnik. Vprašanje, na kako različne načine tudi z vizualno podobo in naslavljanjem knjig bralce nagovarjajo kriminalni romani je razmišljala Veronika Rot Gabrovec. Kriminalni romani nagovarjajo bralce tudi k resnemu premisleku o nas, o družbi. V pogovoru so izpostavili vsak svoj poglede na to, kako vidijo spremembe na področju branja, bralne trende ter kako se spreminjajo tudi pogoji v založništvu. Pojavi kulture črtanja v založniški industriji z odmevnimi primeri poskusov črtanja pasusov iz knjig klasikov, med njimi tudi odlomkov iz knjig kraljice kriminalk Agathe Christie. Veronika Šoster predlaga rešitev v spremni besedi, absolutno pa, tako kot drugi gostje okrogle mize, nasprotuje posegom v samo besedilo, ki samo po sebi priča tudi o kontekstih in času, v katerih so besedila nastala. Ob omizju smo poskusili odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj vzpon slovenske žanrske kriminalne produkcije ravno zdaj in zakaj žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji in kakšne trende lahko na področju razvoja kriminalnega romana pričakujemo v prihodnosti.
Fotogalerija dogodka
Posnetek dogodka
