Kriminalka kot žanr ima sicer dokaj kratko, a pestro zgodovino. Kot začetnika se smatra Edgarja Allana Poeja in njegove detektivske zgodbe, ki so postavile temelj in zgled za prvake žanra, Arthurja Conana Doyla in Agatho Christie. Danes je kriminalni roman med bralci eden od najbolj priljubljenih žanrov, ponudba pa zvesto sledi povpraševanju. Nedolgo nazaj so se tudi domači založniki in knjigotržci ozirali okoli sebe in med slovenskimi avtorji iskali takšne, ki bi slovensko kriminalko povzdignil do uspešnice. In dobili smo jih – slovenske kriminalke in domače uspešnice, toliko, da so tudi na letošnjem seznamu Mesta bere primerljivo zastopane.
Kot občasna bralka kriminalk razmišljam, kaj je pri tem žanru tako vabljivega, da si ga tako z užitkom privoščim, a da ga vendarle želim dozirat le »po pameti«, saj se mi pri prepogostem branju dogaja, da se bralni interes porazgubi ali pa neprestano doziranje suspenza postane prenaporno.
Glede na najljubše predstavnike žanra sklepam, da gre pri dobrih kriminalkah za spretno kombiniranje tega, da lahko obenem delujejo kot sprostitev in angažirano branje. Sprostitveni moment je seveda v tem, da se prepustimo poznanim osnovnim pravilom žanra, da se prestavimo v okvire preiskave, ki jo vodi nekdo drug, nam pa nudi pobeg v svet, ki nam nudi vznemirjenje in bližino nevarnosti, zavedamo pa se, da smo pred njo med platnicami na varnem. Prav tako nas zvesta kriminalka ne bo pustila v dvomih, običajno obljublja razrešitev, ki je ne samo zmaga pravice, ampak tudi razplet dogodkov, ki se zdijo kot delo višje sile (kar je v svojih zgodbah rad prav ljubko uporabljal Chesterton) ali pa se vztrajno izogibajo razlagam – in se nazadnje smiselno poveže v razlago o vzrokih in posledicah ali motivih in priložnostih.
“Predvsem pa želi biti bralec izzvan z nasprotnikom, ki mu ne bo kos, želi biti toliko potopljen v situacijo, da je nazadnje sam prevaran.”
Angažirano branje nastopi, ko si bralec skupaj z detektivom (ali katero drugo osebo, ki nastopa v tej vlogi, kar je nemalokrat še bolj posrečeno) prizadeva razkrinkavati ozadje zločina, brati med vrsticami, priti na sled nedoslednostim. Predvsem pa želi biti bralec izzvan z nasprotnikom, ki mu ne bo kos, želi biti toliko potopljen v situacijo, da je nazadnje sam prevaran. Slab je iztek takšne kriminalke, kjer bralec prehiti detektiva in razbere vse namige, razočarani smo, kadar se zgodba odvije po naših pričakovanjih in potihem si želimo, da za ovinkom sledi še en preobrat, ko se bo svet okoli nas sesul in sestavil na novo.
In kadar se v spominu ali med pogovorom vračam k prebrani kriminalki, pogosto opažam, da se največkrat ne spomnim prav razpleta. Branje se začne s postopnim odkrivanjem terena, občutljivostjo za nianse v dialogih, miselnih beležkah o opažanjih, a se proti koncu prevesi v nestrpnost in hlastanje za razkritjem. Kar se prevesi v lovljenje zgodbe, podleganje suspenzu in tek za zlikovcem, postane kasneje meglen spomin, trajneje pa se zapiše vtis o atmosferi, okoliščinah in opazovanju človeške psihologije.
“Kar se prevesi v lovljenje zgodbe, podleganje suspenzu in tek za zlikovcem, postane kasneje meglen spomin, trajneje pa se zapiše vtis o atmosferi, okoliščinah in opazovanju človeške psihologije.”
Kot opažam, so kriminalke tržno zelo odziven žanr, v poplavi izidov pa se izrisujejo tematsko in slogovno zelo raznoliki »tipi kriminalk«. Zagotovo najprej pomislimo na skandinavske kriminalke ali nasploh na noir kriminalke, ki so dobile že več lokalnih izpeljank, tudi domačih. Za bolj nežne duše poskrbijo predvsem britanski predstavniki podžanra »cosy crime«, ki ne zahajajo k hujšim primerom iz črnih kronik, večinoma pa se namesto uradnih organov pregona preiskavi sumljivega dogajanja v soseščini posvečajo vestni in hudomušno nabriti občani. Najbolj presenetljiv podžanr kriminalk, ki sem ga zasledila v okolici Bavarske, je »Oberbayern Krimi«: gre za na videz sicer cenene primere kriminalk, ki kar tekmujejo v bizarnosti naslovov, kot so na primer »Sauerkraut-koma«, »Weisswurst connection« ali »Im Schnee wird nur dem Tod nicht kalt« (težko prevedljivi naslovi »Koma s kislim zeljem«, »Naveza bele klobase«, »Samo smrt se ne ohladi v snegu«).
Če pa se premaknemo od »karakterja« posameznih tipov kriminalk, se v najboljših nakazujejo širše okoliščine zločinov, uspejo ujeti duh časa in prostora, tako da vase zajamejo družbene konflikte, socialne drame ali nerešene patologije, ki tlijo v družbi. Izredno uspešen je pri tem švedski novinar in pisatelj Stieg Larsson, italijanski pisatelj in režiser Andrea Camilleri, na drugi strani poloble pa ameriška pisateljica Gillian Flynn. V izjemnih primerih ubeseditev konfliktov celo žalostno sovpada z realnostjo, kot se je zgodilo knjigi švedske pisateljice Camille Lackberg Angel smrti. Le nekaj dni po oddaji rokopisa, ki v eni od niti zgodbe obravnava prisotnost neonacističnih idej v navzven zgledni demokratični družbi, se je v sosednji Norveški zgodil tragični pokol na otoku Utoya.
Takšna sovpadanja literature in resničnosti nas opozarjajo, da tudi žanr, ki je velikokrat povezovan z eskapizmom, ni ravno izvit iz trte oziroma praznega prostora. Lovljenje zločinca se lahko večno vrača in ponavlja vsakič znova, vpogled v družbeno in medosebno problematiko pa je tisto, kar nam dobre kriminalke puščajo za sabo.
