Pravljice so za otroke in kriminalke za odrasle, kajne? Narobe.
Obe literarni zvrsti sta namenjeni najširšemu krogu bralcev in poslušalcev. Pod pogojem, seveda, da sta kakovostno napisani. Obe ne glede na čas in kraj dogajanja, ne glede na izbor nastopajočih in ne glede na zaplet nagovarjata bralca tukaj in zdaj, v njegovem okolju, z njegovimi problemi. Obe dajeta upanje, da bo dobro nagrajeno in zlo kaznovano, čeprav nas mediji kot ogledalo resničnega življenja vsak dan prepričujejo, da ni čisto tako.
Pravzaprav imajo pravljice s kriminalkami veliko skupnega. Ker so pisane s stališča vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca nam ne postavljajo klasičnega vprašanja: »Kdo je bil?«, a kriminalnih dejanj v njih vseeno kar mrgoli. Kako bi drugače opisali osnovni zaplet v Sneguljčici, kot poskus umora iz ljubosumja? Dejansko gre celo za večkratni poskus in končno umor, ki je kaznovan s plesom v razbeljenih čevljih. Poglejmo Janka in Metko. Če odpelješ otroka v gozd, da bi ga tam raztrgale zveri in bi imel ti zato doma kos kruha več na mizi, je gotovo zločin najhujše vrste. Smrt slabe mame, ki jo simbolno opišeta gorenje čarovnice v peči in skopa informacija, da je mačeha med odsotnostjo otrok umrla, je povsem primerna kazen.Pravljice se veliko ukvarjajo s kaznovanjem. Nenazadnje so bili brata Grimm, pa Charles Perrault, Jean La Fontaine in še kdo (ne, Andersen ne, on se je komaj naučil pisati) po osnovni izobrazbi pravniki, torej so vsaj načeloma verjeli, da mora pravica zmagati.
In vendar se v pravljicah ne zdi vedno tako. Obuti maček je čudovit primer vzpona po družbeni lestvi, s katerim lahko primerjamo marsikaterega novodobnega bogataša. Najprej maček krade divjad v kraljevem gozdu, da bi jo lahko podaril taistemu kralju kot darilo izmišljenega plemiča, ki je v resnici mlinarjev sin brez prebite pare. Ker je krajo in laž treba nekega dne podpreti z resnično osebo, uprizori rop kot izgovor, da njegov gospodar nima primerne obleke. S primerno obleko naredi dober vtis na princeso, za kralja pa je treba še pokazati, kaj ima mladenič pod palcem. Zato maček z grožnjami in izsiljevanjem prepriča vse ljudi ob cesti, po kateri se vozi kraljeva kočija, da vse v okolici pripada njegovemu gospodarju. Pravega lastnika, ki se zna spreminjati v različne živali, sladkobesedni maček prepriča, da postane miš in ga požre. Laži, kraje, izsiljevanje in pretvarjanje torej nadgradi z umorom. Je sporočilo torej, da se zločin splača?
Tudi, ampak to ne more biti dovolj, da katerakoli zgodba postane klasika. Liki morajo biti tako prepričljivi, da se z njimi lahko poistovetimo. Z mlinarjevim sinom se brez težav, saj se mu godi krivica. Kot nam vsem. Z mačkom tudi, saj vsi sanjarimo, da bi imeli več poguma, kot ga imamo v resnici. Da bi postali bogati in se poročili s princeso, ni nikoli napačna ideja. Drugi pogoj je družbena kritika. Da en sin dobi mlin in drugi mačka, je sicer zakonito, a ni prav. Da obleka naredi človeka, sicer ni prav, a je dejstvo. Tudi ta pogoj je torej izpolnjen.
Sneguljčica (Gertrud Caspari, 1873-1948)
“Da en sin dobi mlin in drugi mačka, je sicer zakonito, a ni prav. Da obleka naredi človeka, sicer ni prav, a je dejstvo.”
In sporočilo? Veliko jih je, a ključno v tej zgodbi (vse dobre pravljice imajo po pol ducata ali več sporočil in to, da dobro premaga zlo, ni nujno eno od njih) je gotovo, da nam življenje ne bo vedno namešalo dobrih kart, a to nikakor ne pomeni, da ne moremo odigrati dobre igre. Mlinarjev sin v Obutem mačku naredi natanko to in zato ga z veseljem beremo že več kot tristo let.
Ko smo že pri lažni identiteti, tako pogosti prevari tudi v sodobnem svetu, omenimo še Gosjo pastirico. Tam se princesa s služabnico odpravi v drugo kraljestvo, kjer naj bi se poročila s princem, ki ga še ni srečala. Služabnica spotoma izkoristi priložnost in jo prisili, da zamenjata vlogi. Tako ob prihodu na grad princesa postane gosja pastirica, služabnica pa lažna princesa. Na koncu se za pravo princeso vse dobro izteče, zlobna služabnica si sama naloži kruto smrt, svojo vlogo odigrajo tudi čarobni robček, govoreča glava ubitega konja in zarotniška peč, a bistvene elemente kriminalke zlahka prepoznamo. Imamo žrtev, zločinca, priložnost, detektiva (kralj), motiv, kazen … Ni, da ni.
Kraja identitete je v pravljicah kar pogosta. Najdemo jo v malo manj znanih Princesa Maleen in Bratec in sestrica bratov Grimm in še manj znanem Pavjem kralju gospe d’Aulnoy. Kdor jih ne pozna, je zamudil solidne kriminalke. Nekatere od pravljic so šle iz mode ravno zaradi preveč kriminala ali pa so jih avtorji popravili, da bi se bolj ujemale z njihovo predstavo didaktičnega gradiva za otroke, saj so nekako v 19. stoletju pravljicam pač dali takšno vlogo.
Jakec in fižolovo steblo (Walter Crane, 1845-1915)
“Nekatere od pravljic so šle iz mode ravno zaradi preveč kriminala ali pa so jih avtorji popravili, da bi se bolj ujemale z njihovo predstavo didaktičnega gradiva za otroke, saj so nekako v 19. stoletju pravljicam pač dali takšno vlogo.”
Tako sta brata Grimm izpustila drugi, zanimivejši del Trnuljčice, v katerem se dogajanje zaplete s prinčevo ženo (ja, princ, ki odreši spečo lepotico, je v trenutku slavnega poljuba že poročen z neko drugo damo, tako da je nekaj časa, dovolj, da dvakrat postane očka, kar z dvema) in pozabila kaznovati zlobno vilo. Otroka v gozdu, nekoč priljubljena balada o sirotah, ki ju posvoji stric, da bi se polastil premoženja njunih pokojnih staršev, in Sinjebradec, pravljica o množičnem morilcu, sta iz mode odšla spontano, s padanjem naklad.
Podobno se bo verjetno kmalu zgodilo z Zlato ptico, kjer najmlajši princ starejša brata reši vešal, onadva pa mu povrneta tako, da mu vzameta zlato ptico, iskrega konja, lepo princeso (da ne bo pomote, tudi on je vse našteto ukradel) in za povrh še življenje. Takšne zgodbe so po mnenju sodobnih staršev neprimerne za sodobne otroke, ki bodo torej posledično krivico in zločin spoznali šele v resničnem življenju.
Če bi vendarle radi otrokom predstavili kriminal kot neizogibni del življenja, morda v repertoarju zadržite vsaj Jakca in fižolovo steblo. Jakec je odličen literarni lik. Mlad je, zaletav, naiven, a poln optimizma in energije, torej pravi približek povprečnega otroka. Čeprav mame ne uboga in ga ta za neumnosti, ki jih počne, tudi kaznuje, je več kot očitno, da jo ima rad. Ko se pojavi priložnost, jo Jakec izkoristi, čeprav nima pojma, kam ga bo pripeljalo orjaško fižolovo steblo. Je torej podjeten in kmalu se izkaže, da tudi drzen, saj velikanu ukrade kopico dragocenosti. Tudi na tem mestu moram opozoriti, da so se nekateri avtorji odločili njegovo krajo opravičiti s predzgodbo o očetu, ki ga je velikan umoril in oropal, a takšne različice so slabše in jih ne priporočam.
Jakec je vsekakor tat in skrb za mamo ga ne opravičuje. Posebej ne, ko že odnese vreče zlata in kuro z zlatimi jajci, pa bi še govorečo harfo. Kraja ga očitno privlači zaradi kraje same, zaradi vznemirjenja, ki ga ob tem občuti. Zato nam je všeč. Ker Jakec je tudi jaz, ki to pišem in vi, ki to berete. Ker se v vsakem od nas skriva vsaj majhen zločinec. Nekdo, ki krši pravila. Nekdo, ki si upa. Nekdo, ki poganja svet naprej.
Ali bo ta zločinec prišel na plano kot umetnik, trgovec, športnik, politik, kritik, podjetnik … je odvisno od nas samih. In od tega, kaj in kako beremo. Zato, prosim, otrokom berite pravljice. Če ste dovolj stari, preberite kakšno še sebi.
Zlata ptica (Max Teschemacher, 1910-1950)
