S Primožem Mlačnikom o tem, zakaj so, če so, detektivski romani poseben žanr. Pa tudi o zgodovinski perspektivi (in perspektivah) nastanka žanrov ter o tem, zakaj imamo ljudje radi »čiste« kategorije: tudi ko gre za literaturo, še posebej v kontekstih literarne produkcije, konzumacije in eksploatacije. Pa o pisanju, literaturi, literarnih žanrih, podžanrih in nežanrski literaturi – ter o njegovem nekonvencionalnem kriminalnem romanu Otok psov (LUD Literatura, 2022), knjigo, ki nas postavi v središče dogajanja na otoku Grand Canaria na Kanarskih otokih med pandemijo koronavirusa. In še o razpredelnicah, zemljevidih, kulturologiji, uporniškem angažmaju (in kletvicah).
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Pisanje žanrske zgodbe je izziv, ker je priporočljivo, da si pisatelj na računalniku vsa pravila žanra in podžanrov (v primeru kriminalke: pravila klasičnega in trdega detektivskega romana, pravila psihološkega, vohunskega in političnega trilerja ter vsaj še pravila policijskega proceduralnega romana) najprej razporedi v Excelove razpredelnice. Dobro je, da razpredelnice natisne in nalepi na steno nad delovno mizo. Preden začne pisati, naj vsaj prvi teden tuhta, kako se osvoboditi vseh teh žanrskih spon 😊. Ne, o literaturi ne razmišljam na način žanrskih izzivov in omejitev. Literarne zgodbe so dokument časa, uporniški angažma, estetski užitek, provokacija, ljubezensko pismo in še marsikaj drugega. Mislim, da nisem omejen. Omejitve so čisto drugje …
Mlačnik: “Ne, o literaturi ne razmišljam na način žanrskih izzivov in omejitev. Literarne zgodbe so dokument časa, uporniški angažma, estetski užitek, provokacija, ljubezensko pismo in še marsikaj drugega.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Družbeni kontekst (recimo prevladujoče norme, vrednote, razmerja moči med različnimi družbenimi skupinami, kolektivne kulturne pripovedi, strahovi in ideološke fantazije) v številnih popularnih slovenskih kriminalkah deluje kot fantomski lik, ki v zgodbi doseže, kar si želi: reprodukcijo obstoječega družbenega reda. V zelo splošnem daje okolje vsaki literarni zgodbi neko vzdušje, ki se pogosto sklada z zdravorazumskimi in prevladujočimi kulturnimi pomeni. Plaža je prostor sprostitve in užitka, subkulturne scene so prostor uporništva in delinkvence, ulica je prostor naključij itd. Pisatelji se nekaterih od teh zdravorazumskih kulturnih pomenov prizorišč zavedajo. Zato se z njimi poigravajo, da bi ustvarili učinek napetosti, tematizirali neko politično vprašanje, in podobno. Na primer plažo v prijetnem poletnem letovišču spremenijo v prostor brutalnega umora.
(delovno okolje, pisalna miza, osebni arhiv avtorja)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Recimo, da se žanrsko označena literatura razgaljeno baha s svojimi mitološkimi konvencijami, v katerih je enostavno uživati, medtem ko jih nežanrsko označena literatura preračunljivo skriva ter uveljavlja v drugih podpornih, neliterarnih diskurzih, kjer so bralski užitki bolj »kompleksni«, »odgovorni« in »plemeniti«. Žanr je v prvi vrsti dogovor med ustvarjalstvom, založništvom, knjigarništvom, knjižničarstvom, kritištvom in bralstvom. Dogovor, ki posreduje namene in pričakovanja vseh teh akterjev. Žanr ni nekaj, kar bi bilo dano vnaprej. Je pa žanr, če ga jemljemo resno in pozitivno, tudi eden od številnih popularnih vstopov v preučevanje družbenih razmerij in kulturnih pomenov, odslikava kulturnih pripovedi itd. Načeloma ni čistih žanrov ali nežanrske, »čiste« literature. V zgodovinski perspektivi se skoraj vsa literatura sčasoma spremeni v žanr, ker imamo moderni ljudje radi »čiste« kategorije.
Zato je dosledno podcenjevanje žanrov po eni strani lahko elitističen izraz dozdevno rafiniranega meščanskega okusa, ki pozna in uživa samo v najboljši, najlepši in najbolj vzvišeni literaturi. Po drugi strani pa je lahko zavračanje žanra tudi izraz filistrstva, ki bere samo ozek nabor leposlovja. Naj omenim, da ne mislim, da je vsaka žanrska knjiga dobra. Veliko je razočaranj zaradi marketinških formul, ki veliko obljubljajo in malo izpolnijo. Žanr je tudi denar, ampak tu se mi zdi zgrešena tudi razmejitev med nekakovostnim in dobičkonosnim žanrom ter kakovostnim in nedobičkonosnim »nežanrom«.
Tudi pri nagrajevanju je vedno v igri ekonomski ali simbolni dobiček: profil kupcev in bralcev, vprašanja založniških obetov in avtorske (samo)promocije, tradicija, boji za interpretacije, vprašanja kanonizacije, itd.. Saj tu ni nekih velikih skrivnosti. Estetska kakovost, potencialen dobiček in skrb za slovensko identiteto v kontekstu lokalnih ali evropskih kulturnopolitičnih smernic. Nagrade včasih učinkujejo tudi tako, da kritičen avtorski diskurz s komodifikacijo tudi utišajo. Seveda, emancipacijo vsem marginaliziranim.
Mlačnik: “Recimo, da se žanrsko označena literatura razgaljeno baha s svojimi mitološkimi konvencijami, v katerih je enostavno uživati, medtem ko jih nežanrsko označena literatura preračunljivo skriva ter uveljavlja v drugih podpornih, neliterarnih diskurzih, kjer so bralski užitki bolj »kompleksni«, »odgovorni« in »plemeniti«.“
(domača knjižna polica, osebni arhiv avtorja)
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
To, kar pomenijo knjižnice, knjigarne in arhivi ostalim obiskovalcem. Roman Otok psov sem pisal sredi pandemije in najstrožjih socialnih zaprtij, tako da se mi v tem smislu ni zgodilo nič posebnega. Je pa romaneskno dogajalno okolje postavljeno na otok Gran Canaria. Veliko večino prizorišč v zgodbi sem pred leti tudi obiskal, ampak takrat nisem vedel, da raziskujem snov za pisanje.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Vse sorte, ker poklicno predavam in raziskujem, v prostem času berem in pišem. Na mojih lesenih in digitalnih omizjih se znajdejo različna znanstvena dela s področja kulturnih študij in literarne vede. Kot pisatelj imam sicer raje delovne mize v obliki postelje, kavča, klopce, kavarne, kupeja, čakalnice, avtobusa, letala, terase. Tam se mi v naročju znajdejo knjige, ki jih berem kar tako. Nimam posebnih priporočil. Berite vse. Brez izbire in slabe vesti.
