Shiva Nazar Ahari, iranska novinarka, gostujoča avtorica mreže ICORN v Ljubljani
Shiva Nazar Ahari je prepoznavna iranska aktivistka s področja človekovih pravic, ki je bila zaradi svojega dela na področju človekovih pravic s strani iranske vlade večkrat zaprta. Vrsto let je poročala o kršitvah človekovih pravic v Iranu, članke je objavljala pri spletnih časopisih Radio Zamaneh s sedežem na Nizozemskem, za Odbor za človekove pravice, sodelovala s Študentskih odborom za zaščito političnih zapornikov … V Ljubljano je prišla s partnerjem kot rezidentka mreže ICORN, mednarodne mreže zatočišč preganjanih avtorjev.
Prvič je bila v zaporu že pri 18-ih letih, ko je bila naključno aretirana na majhnem protestu v Teheranu ob dogodkih, povezanih z 11. septembrom. Drugič je bila za en mesec zaprta zaradi protesta ob gladovni stavki političnih zapornikov. Tretjič je šla v zapor zaradi zahtev skupine aktivistk po večji udeležbi žensk v politiki in javnem življenju.
Zaradi teh travmatičnih izkušenj se je Shiva Nazar Ahari še tesneje povezala v skupine, ki so nasprotovale kršenju človekovih pravic v Iranu – skupaj s somišljeniki so leta ustanovili fundacijo za poročanje o človekovih pravicah, sama se je vključevala v boj za človekove pravice na področju ravnanja s političnimi zaporniki, otroškega dela in na področju ženskih pravic. »V tem obdobju sem skušala ostati v stiku z aktivisti na različnih področjih,« pravi Shiva. Pridružila se je tudi študentskim gibanjem v Teheranu:
“Ker sem bila zaradi svojih aktivnosti prikrajšana za izobraževanje, sem se pridružila shodom za pravice študentov. V Iranu namreč študentje, ki so se udeležili političnih aktivnosti proti vladi, ne smejo nadaljevati z izobraževanjem na višjih ravneh.”
Na zaslišanjih na teheranskem sodišču so med drugim proti njej navajali obtožbe zaradi rušitve islamske vlade, zarote proti islamski vladi in ogrožanja javnega reda, za kar ji je pretila smrt z obešanjem. Leto za tem je bila obsojena na šest let zapora, bičanje in izgnanstvo. Zaradi mednarodnega pritiska je bila iz zapora izpuščena po dveh letih. »Ko so me izpustili iz zapora, mi je bilo, verjetno tudi zaradi toliko pozornosti, precej težko,« pripoveduje Shiva.
“Tudi zaradi pričakovanja, da bo prišel iz zapora junak in bo še vedno junak. Medtem pa je vlada name še naprej vršila pritisk. Mislim, da sem po tej izkušnji potrebovala dve leti, da sem se vrnila nazaj na Zemljo.“
Toda kasneje se je vrnila k aktivizmu in boju za človekove pravice, najprej na področju pravic žensk s kampanjo leta 2016 za povečanje števila žensk v iranskem parlamentu: tistega leta je tako v iranski parlament vstopilo največje število žensk v zgodovini Islamske republike.
Leta 2011 je za svoje delo na področju človekovih pravic dobila nagrado Theodor Haecker za poštenost in politični pogum pri poročanju o kršenju človekovih pravic v Iranu. Leta 2013 so jo Novinarji brez meja imenovali za nagrado Netizen za področje človekovih pravic, leta 2010 pa je prejela nagrado Ameriškega islamskega kongresa za »odvetnike za zapahi«, ki jo podeljujejo ljudem, ki so bili zaradi svojega političnega udejstvovanja krivično zaprti.
Ko gre za boj za človekove pravice v Iranu, so novinarke pogosto v prvih vrstah. Mnoge so morale zapustiti domovino, kot na primer Nobelova nagrajenka Shirin Ebadi, ustanoviteljica Centra za zagovornike človekovih pravic, ali Parvin Ardalan, urednica in soustanoviteljica kampanje Milijon podpisov za zaščito družbenih in političnih pravic žensk. Veliko jih je bilo v zadnjih letih zaprtih, vključno s pravnico in novinarko Nasrin Sotoudeh, novinarko Jilo Baniya’ghoub, odvetnico za človekove pravice in novinarko Nargess Mohammadi.
Iran je, pravi Shiva, zapustila v težki gospodarski situaciji. Zaradi sankcij ZDA so življenjske razmere v Iranu zelo slabe.
“Življenje v Iranu je vedno slabše. Vsak dan postaja vse dražje in ljudje živijo v strahu in zaskrbljenosti zaradi svoje prihodnosti. Sramotno, da svet ne more narediti ničesar v zvezi s tem.“
In v takšnih razmerah je težko govoriti o politični aktivnosti.
“Ne moreš govoriti o svobodi, pravicah žensk, o človekovih pravicah, medtem ko se ljudje ukvarjajo samo s tem, kako zagotoviti kruh in maslo in ne stradati.”
Vesela je, da je dobila priložnost bivati v Ljubljani. Zdaj sem tukaj, pravi, ženska z verjetno zanimivo zgodbo, ki ve, da je na tisoče žensk in moških, ki niso povedali svojih zgodb.
