Agata Tomažič, pisateljica, kolumnistka, prevajalka, nekdanja novinarka pri časopisni hiši Delo, avtorica neklasičnega, »zelo slovenskega« kriminalnega romana Čmrljev žleb (Goga, 2022) z našega seznama žanrskih (kriminalnih) branj. Z avtorico o slovenskih kriminalkah, prizoriščih, besediščih, domišljiji in Karlu Mayu. In o pisanju, prevajanju in žanrih – tudi, ko to niso. Pa o kriminalkah na metre, zgodbah, besedilih in stilih pisanja ter o tem, kaj si avtor pri pisanju lahko dovoli in česa si ne more. In ne prav nazadnje tudi o tem, zakaj so v življenju vselej pomembne tudi finese, še bolj pa konteksti.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Čmrljev žleb se je pravzaprav kar zgodil. Ne bi pretiravala, če bi zapisala, da sem šele v predgovoru, ki ga je spisala Maja Novak, ena najboljših in predvsem najbolj strokovno podkovanih avtoric kriminalk pri nas, izvedela, da sem napisala kriminalko. Resda takšno, ki se zelo ohlapno drži pravil žanra, pa vendar. Ta so se skozi zgodovino vseskozi spreminjala, jaz pa se vanje nisem nikdar poglabljala. Menda še vedno drži, da mora vsaka kriminalka imeti vsaj eno truplo, in v Čmrljevem žlebu sta pravzaprav kar dve, tako da zadosti pogojem. Poleg trupel so v moji knjigi tudi živi ljudje, in ti so me veliko bolj zanimali. Lahko bi rekli, da sem si zadala za cilj takle dramaturški lok: prvo truplo je sprožilec, neke vrste pero pri stenski uri na navijanje, in ko se mehanizem odvrti, pridemo do drugega trupla, ki je v resnici še pomembnejše. Ker prvega ne pozabiš nikoli.
(zapiski in gradivo za pisanje Čmrljevega žleba, osebni arhiv avtorice)
Tomažič: “Menda še vedno drži, da mora vsaka kriminalka imeti vsaj eno truplo, in v Čmrljevem žlebu sta pravzaprav kar dve, tako da zadosti pogojem. Poleg trupel so v moji knjigi tudi živi ljudje, in ti so me veliko bolj zanimali.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Prizorišče, vas Strmčnik, je v primeru Črmljevega žleba izmišljeno. Ampak ima toliko značilnosti slovenskosti, da bi skorajda ne mogel biti nikjer drugje kot v Sloveniji – razen morda v Avstriji, s katero imamo prav tako mnogo skupnega. Med pisanjem sem si predstavljala, da je Strmčnik vas nekje za Bohinjem, kar pomeni, da je v marsičem enak kot Bohinj, samo da je vse še bolj intenzivno – saj vemo, kaj to pomeni, a ne. Ime Strmčnik, ki je sicer priimek mojega sodelavca – omenila sem mu, za kaj bi ga rada uporabila, in se je strinjal – mi je bil na prvi pogled všeč že zato, ker vsebuje tako malo samoglasnikov. Tako kot beseda čmrlj, ki je menda najdaljša slovenska beseda iz samih soglasnikov. Zdi se mi, da take besede izražajo neke vrste zaprtost, zapognjenost vase, kar je po mojem opazovanju značilno za boljkone vse Slovence in Slovenke. Tu so še tegobe polpretekle zgodovine, ki se jim prav tako nikjer ne moremo izogniti, pa nekaj družinskih zgodb, tako da: ja, Čmrljev žleb je zelo slovenska kriminalka.
(Domača knjižnica, osebni arhiv avtorice)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Žanrska literatura je včasih po mojem mnenju čisto upravičeno zaslužila, da se jo obravnava kot manjvredno. Pri tem mislim predvsem prevode, kriminalke in ljubezenske romane, ki jih je človek požrl na mah, že čez dan ali dva pa se ni mogel prav dobro spomniti, za kaj je sploh šlo. Nekako tako, kot bi si potešil lakoto z izdelkom hitre prehrane, recimo. Priznam, da izvzemši kratko, nekajmesečno obdobje v času odraščanja, po takih knjigah nikdar nisem posegala – kot bralka. Sem pa jih, v času povišanih potreb po denarju, že v dobi odraslosti, prevajala. In to tako, da bi se vsak resen književni prevajalec zgrozil: ne da bi jih sploh v celoti prebrala, prevajala sem jih sproti, niti pomena posameznih besed se mi v slovarju ni zdelo vredno preverjati. Ker je bilo jasno, da so bile tako tudi napisane, zakaj bi se trudila bolj kot avtorica? Danes bi take knjige zlahka proizvedla umetna inteligenca. Svojih knjig ne pišem tako, pisanje mi je v mnogo prevelik užitek in nikdar si ne bi pustila vzeti časa za pretanjeno izbiranje izrazov, poigravanje z liki in vse tisto, česar si tisti žanrski avtorji, ki res pišejo kot po tekočem traku – mislim, da pri nas takih skorajda ni – ne morejo dovoliti.
Tomažič: “Svojih knjig ne pišem tako, pisanje mi je v mnogo prevelik užitek in nikdar si ne bi pustila vzeti časa za pretanjeno izbiranje izrazov, poigravanje z liki in vse tisto, česar si tisti žanrski avtorji, ki res pišejo kot po tekočem traku – mislim, da pri nas takih skorajda ni – ne morejo dovoliti.“
- Kaj za vas kot avtorico pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Omrežje javnih knjižnic, ki smo ga deležni v Sloveniji, je občudovanja vredno, in to v evropskem, če ne kar svetovnem merilu. Ampak ker ne bi bila prava Slovenka, če se ne bi vsaj malo pritoževala, moram seveda ob tem izraziti tudi rahlo kritiko: včasih bi knjige, ki smejo na knjižničnih regalih čakati na izposojo, veljalo izbirati skrbneje. Menim, da kuharske knjige, priročniki za samopomoč in podobno tam nimajo kaj iskati. Kot kakšna posebej stroga kuharica v šolski menzi bi sama vztrajala pri bralski dieti iz prevedenih klasikov in sodobnem leposlovju, katerega izid je podprl JAK. In tako kot se še tako razvajeni otroci, ko jih stisne lakota, hitro unesejo in jedo tudi zelenjavo in sadje, bi tudi članstvo javnih knjižnic s pogrošne literature presedlalo na kakovostnejšo. Pozitivni učinki bi ne izostali, že po par letih bi se izboljšali rezultati raziskav o bralni pismenosti, znižal bi se delež samomorov, alkoholizma, prometnih nesreč, femicidov, medsosedskih sporov in sploh vseh sitnosti, ki pestijo predvsem Slovence. Naj bo zgornji odstavek s svojo pravljičnostjo namesto zgodbe, ki se mi je pripetila med raziskovanjem snovi za pisanje. Tega navadno ne počnem v arhivih, temveč si, tako kot Karl May, kar vse izmislim.
(Snežna krogla, navdih med pisanjem Čmrljevega žleba, osebni arhiv avtorice)
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Od slovenskih časopisov dokaj redno prebiram spletno izdajo Dnevnika in Dela, občasno pa ob sobotah kupim Večer in Primorski dnevnik. Skrajno nedomoljubno pa moram priznati, da najbolj uživam ob branju sobotne priloge Financial Timesa, ki je bil kar nekajkrat zapored razglašen za »newspaper of the year« in poteši mojo lakoto po temeljitih, aktualnih, duhovitih in dobro spisanih člankih. Čeprav žal v angleščini. Priporočila bi ga vsem, ki so jih polna usta protestiranja proti neoliberalizmu, pa sploh ne vedo, kaj to v resnici je ter kako delujejo svetovno gospodarstvo in svetovni borzni trgi, ki so ključ do razumevanja prelomnih dogodkov in globalnih procesov. Žal. Kar se tiče knjig, so me nazadnje navdušile tri, ki so jih čisto po naključju spisale ženske: prva so Dvoliki Jedrt Maležič, zbirka kratkih zgodb, ki je pravkar izšla in sem jo navdušeno pograbila. Druga je Free, ki jo je napisala Albanka Lea Ypy in govori o odraščanju v eni najhujših diktatur v Evropi v 80. letih in o izzivih, ki sta ju prinesla sprememba režima in vrednostnega sistema čez noč. Tretja pa ima naslov Ženske, na katere mislim ponoči finske avtorice Mie Kankimäki, ki se je podala po sledeh pustolovk, pisateljic, slikark in drugih izjemnih, neupogljivih žensk, ter v popise popotovanja po njihovih stopinjah vnesla tudi nemalo sebe.
