Z Avgustom Demšarjem, prvim imenom slovenskih detektivskih uspešnic, o zgodbah, žanrskih pravilih, prizoriščih in junakih – in o emancipaciji literature tudi skozi emancipacijo žanra. Z višjim kriminalističnim inšpektorjem Martinom Vrenkom, ki odkriva zapletene sledi kriminala v Mariboru in njegovi okolici, raziskujemo poti zločina tudi pri projektu Mesto bere. Na seznamu priporočenih knjig je njegov kriminalni roman Cerkev, jubilejni, deseti primer inšpektorja Vrenka – tipično demšarjevska, a še kompleksnejša, skrivnostnejša in bolj zgoščena kriminalna zgodba v seriji. Nepričakovani preobrati za detektivska intelektualna literarna sladokustva. Med vrsticami pa tudi o stereotipih in predsodkih – tudi v literaturi.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Naj vas popravim, žanrska pravila me ne omejujejo, prav nasprotno, so tisto, kar mi omogoča pisanje. So moja spodbuda k pisanju, skrbijo za mojo pisateljsko kondicijo, za to, da pri 12 romanih, ki so nastali v dobrih 15 letih nikoli nisem imel problemov z iskanjem snovi za pisanje, idejami in navdihom. Odločitev za izražanje znotraj določenega literarnega žanra je bila zavestna, namerna in je prisotna ves čas: skratka, zanima me pisanje kriminalk in ne literature kot take. S pisanjem se ne ukvarjam, ker bi želel izražati svoje poglede na svet, raziskovati temeljna bivanjska vprašanja ali karkoli, ampak zato, ker uživam v izmišljanju kriminalnih zapletov. Kar se tiče izzivov, pa so naslednji: vedno znova si želim zamisliti zanimivo, verjetno in obenem čim bolj nepredvidljivo zgodbo. Napisati jo želim tako, da bo čim bolj berljiva in napeta, da bo držala bralca od začetka do konca. In seveda, z uganko, ki jo zastavljam, nikakor ne smem žaliti intelekta svojih bralcev.
Demšar: “Vedno znova si želim zamisliti zanimivo, verjetno in obenem čim bolj nepredvidljivo zgodbo. Napisati jo želim tako, da bo čim bolj berljiva in napeta, da bo držala bralca od začetka do konca. In seveda, z uganko, ki jo zastavljam, nikakor ne smem žaliti intelekta svojih bralcev.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Družbeni kontekst kriminalke je pomemben, seveda, saj se moje zgodbe odvijajo v realnem času in prostoru. Če želim biti kot pisatelj prepričljiv, morajo moji liki izražati stanje družbe, v kateri živijo in delujejo. Je pa družbeni kontekst sekundarnega pomena, prisoten je zato, da podpira kriminalno-detektivsko strukturo zgodbe. Kar se tiče slovenskega okolja in protagonistov, sem že pred pisanjem mojega prvega romana vedel, da je to edina smiselna pot. Če želim, da bralce moje zgodbe prepričajo, se morajo dogajati v konkretnem slovenskem okolju, dogajati se morajo v mestu, ki ga sam dovolj dobro poznam, literarni liki pa morajo biti podobni slehernikom, ki jih vsakodnevno srečujem na ulici.
(Prizorišče zločina v fazi intenzivnega pisanja (osebni arhiv avtorja)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Žal se podcenjevanje žanra še vedno pozna tudi v družbenem diskurzu o literaturi. V literarni oceni romana slovenskega avtorja je nek kritik zapisal, da »se avtor spogleduje s kriminalko, vendar vanjo nikoli zares ne zdrsne«. Med utemeljitvami za lansko nagrado kresnik lahko v oceni enega od nominirancev preberemo »zdi se, da gre za krimič, a se izkaže, da roman tovrstne konvencije zgolj s pridom izkorišča, a jih brez zadržkov izpljune, takoj ko mu postanejo pretesne.« Vse to kaže na odnos stroke do žanrskega pisanja. Tako beseda zdrs v prvem kot uporaba besede izpljunek v drugem primeru sta izraza z izrazito slabšalno noto. Zdrs je vedno neželen, zdrsu sledi padec in bolečina, izpljunemo pa tisto, kar ima grenak, neprijeten okus. In nenazadnje je to prisotno tudi v enem od vaših vprašanj. Vprašali ste me, v čem me žanrsko pisanje omejuje, namesto, da bi me vprašali, kaj mi omogoča. Vprašanje, zakaj žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, je bolj primerno za koga, ki žanrsko literaturo jemlje kot manjvredno, jaz je očitno ne. A če vsaj malo objektivno pogledam na to, se mi po več kot štiridesetih letih od pojava (kulturnega) postmodernizma vprašanje ne zdi relevantno. Film, fotografija, strip, znanstvena fantastika, krimi literatura, grozljivka, komedija, ljubezenski roman itd. so samo različne pojavne oblike umetniškega izražanja. Umetniških žanrov ne delim na visoke in nizke, elitistične in manjvredne, ampak delim literaturo na dobro in slabo napisano. Tako kot imamo zanič romane toka zavesti, imamo tudi vrhunske kriminalke.
Kar se tiče literarnih žanrskih nagrad, pa je to na večjih jezikovnih trgih urejeno tako, da ima krimi literatura svoje nagrade (Gold Dagger …). To je smiselno, saj so kriteriji za vrednotenje žanrske literature specifični in drugačni od kriterijev, ki jih pri izbiri literarnih nagrad, posvečenih »klasičnemu« romanu, upoštevajo strokovne žirije. Na primer, eno od žanrskih pravil, ki se jih držim pri svojem pisanju, je vsaj delno črno-belo slikanje literarnih likov, to pa vsekakor ni nekaj, kar bi literarna stroka nagrajevala.
Demšar: “Vprašali ste me, v čem me žanrsko pisanje omejuje, namesto, da bi me vprašali, kaj mi omogoča. Vprašanje, zakaj žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, je bolj primerno za koga, ki žanrsko literaturo jemlje kot manjvredno, jaz je očitno ne.“
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Knjižnice in arhivi mi pomenijo vedno manj, si pa ne znam predstavljati, kako bi pisal brez interneta. Pri pisanju uporabljam dva zaslona, enega za pisanje, drugega za raziskovanje. Na prvem imam odprto besedilo, na drugem spletni brskalnik. Glavni viri, ki jih uporabljam, so: zakoni, na primer zakon o kazenskem postopku, zakonodaja, vezana na dedovanja, forenzični priročniki, učbeniki kriminologije, najrazličnejše baze podatkov, na primer o nazivih v policiji, o plačnih lestvicah v javnem sektorju, zdravniški priročniki, baze slovenskih imen in priimkov, spletni zemljevidi, in tako dalje. Včasih pa je vseeno potrebno koga tudi kaj vprašati, kar je vedno priložnost za anekdote. Tako sem pred leti, ko sem šele začenjal s pisanjem, soseda zdravnika vprašal, koliko inzulina je potrebno vbrizgati v povprečno velikega človeka, da ta doživi inzulinski šok in umre. »Ti, zakaj pa te to zanima?« je vprašal in me sumljivo pogledal. Pojasnil sem mu, da pišem kriminalke. Kasneje je to najverjetneje preveril na spletu, a ker že od začetka uporabljam psevdonim, ni našel ničesar. Tako sem vsaj sklepal, saj se me je nato kar nekaj časa izogibal.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Trenutno berem dva romana, ki sodita v klasiko žanrske krimi literature. Prvi je roman R. D. Wingfielda z naslovom Frost at Christmas. To je prva kriminalka o inšpektorju Jacku Frostu, ki ga je v ITV-jevi televizijski seriji A Touch of Frost med leti 1992 in 2010 upodobil David Jason. Druga knjiga pa je prav tako detektivka angleške pisateljice Caroline Graham z naslovom Written in Blood, po kateri je bila posneta druga epizoda prve sezone serije Umori na podeželju. Berem ju, ker sta, sploh Frost, super branji, ker sodita v železni repertoar krimi literature, delno pa tudi zato, ker me zanima, kako se je romaneskna osnova predrugačila na poti do televizijske serije.
