torek, 30. januarja 2024

Jaka Tomc in 720 utripov srca

Jaka Tomc je po odmevnem prvencu Manični poet, zgodbi maničnega depresivca (Manični poet, 2010), kjer je skozi avtobiografsko fikcijo razgaljal svoje doživljanje bipolarne motnje, pisateljsko raziskoval različne žanre: od kratke zgodbe do poezije in predvsem znanstvene fantastike. V svojem kriminalnem prvencu, hibridnem romanu 720 utripov srca (Manični poet, 2017), raziskuje zločin, ljubezen, splet halucinacij in vzporednih svetov kriminalnih omrežij. Kako je pristal v tehnotrilerjih, zakaj fuzija več žanrov in kako na pisanje lahko vplivajo aktualni konteksti? In o žanrih knjigah: »Ne obstaja knjiga, ki je všeč vsem«.

  • Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?

Pisanje kakršne koli knjige je svojevrsten izziv, ne glede na to, ali gre za stvarno literaturo ali za nišno žanrsko zgodbo. Sam sem se nekaj časa iskal v različnih žanrih, na koncu pa pristal v tehnotrilerjih, zmesi trilerjev in znanstvene fantastike. V preteklosti se nisem obremenjeval s pravili žanra, večkrat so bile moje zgodbe fuzija več žanrov. To je lahko dobro ali slabo. Dobro, ker zajameš širšo publiko, slabo, ker imajo bralke in bralci določenega žanra pričakovanja, ki jih je treba izpolniti. V zadnjem času osvajam pravila žanra in poteka zgodbe, kar mi je odprlo nove dimenzije pisanja.

 

Fotografija: Knjižni in drugi ZF navdihi Jake Tomca (osebni arhiv)

 


Tomc: “Prizorišča so pomembna za zgodbo, a se sam ne želim omejevati z njimi. Če čutim, da se mora zgodba dogajati v Šanghaju in ne v Mariboru, je že prav tako. “


 

  • Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti

Aktualni družbeni kontekst vpliva skoraj na vsako mojo zgodbo. Večkrat se ga dotaknem v delih, ki jim sam pravim »monologi,« kjer pripovedovalec razglablja o določeni temi, denimo globalnem segrevanju ali vojnah. Prisoten pa je tudi v dialogih. Kot pisatelj včasih čutim dolžnost, da povem, kaj mislim o aktualnih temah, čeprav je to dvorezen meč, saj vsi ne delijo mojega pogleda na določene zadeve. Samo dve moji knjigi sta umeščeni v Slovenijo (če odmislim obe knjigi o življenju z bipolarno motnjo). Dve se dogajata v ZDA, ena v Združenem kraljestvu, aktualna, ki je še v nastajanju, pa v Španiji. Zakaj? Nimam jasnega odgovora. Pri prvencu se mi je zdelo čudno, da bi se dogajalo v Ljubljani, pa sem se odločil za Los Angeles. Dve leti kasneje sem ljubezensko komedijo Dandy Dildo postavil v manjši kraj v Angliji. Spet nimam pravega razloga, enostavno sem zgodbo videl tam, čeprav nisem bil nikoli v Watfordu. Prva moja zgodba, ki se dogaja v Ljubljani, je novela Pokanje mehurčkov. Morda sem se ravno zaradi nje opogumil in v Ljubljano postavil še 720 utripov srca, kriminalko s primesmi metafizičnega. Prizorišča so pomembna za zgodbo, a se sam ne želim omejevati z njimi. Če čutim, da se mora zgodba dogajati v Šanghaju in ne v Mariboru, je že prav tako. Zavedam se, da se nekateri bralci lažje poistovetijo s slovenskimi liki in slovenskimi prizorišči, po drugi strani pa z vsako knjigo ciljam tudi na tujino. Pripovedovanje zgodb je univerzalen jezik in jaz bi rad svoje pisanje delil s čim več ljudmi.

  • Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?

Sam žanrov ne rangiram, noben žanr mi ni vreden več kot drug. Ima pa vsak svojo publiko, ki je lahko manjša ali večja. Veseli me, da se vedno več avtorjev odloča za žanrske zgodbe, predvsem kriminalke, ki se tudi dobro prodajajo in izposojajo. Žanrske literarne nagrade so nujne za razvoj žanrov. Še bolj pomembno pa je, da se velike založbe začnejo zavedati, da obstaja velik bazen bralk in bralcev, ki bi brali slovenske žanrske knjige, in jih uvrstijo v svoje programe. Veliko je nebrušenih diamantov, ki čakajo, da jih nekdo odkrije.

 


Tomc: “Moj glavni arhiv so življenjske izkušnje in domišljija, ki je precej široka. Glavno orodje za raziskovanje pa je internet, na katerem dandanes težko ne najdeš nečesa. “


 

  • Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?

Ne boste verjeli, ampak v knjižnici sem nazadnje odkrival snov za pisanje leta 2005, ko sem pisal diplomsko nalogo. Po drugi strani mi knjižnice in knjigarne predstavljajo ogromen vir knjig, ki jih prebiram in ki vplivajo tudi na moje pisanje. Moj glavni arhiv so življenjske izkušnje in domišljija, ki je precej široka. Glavno orodje za raziskovanje pa je internet, na katerem dandanes težko ne najdeš nečesa. Sem pa tja za kak podatek vprašam tudi strokovnjaka na določenem področju. Imam zgodbo, ki ni neposredno povezana z raziskovanjem snovi, ampak z urejanjem knjige. V romanu Androidi čutijo v barvah je prizor, kjer se vojakinje in vojaki tuširajo skupaj. Prizor se dogaja leta 2031. Urednica, ki je pregledovala angleški prevod, mi je po posvetu s človekom, ki dodobra pozna ameriško vojsko, zagotovila, da ni nobene možnosti, da bi se to zgodilo v bližnji prihodnosti. Tako se v slovenski različici tuširajo skupaj, v angleški pa se ženske tuširajo posebej, prav tako bivajo ločeno od moških kolegov.

  • Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?

Berem predvsem znanstveno fantastiko, trilerje in tehnotrilerje, včasih pa posežem tudi po drugih žanrih. Kupujem veliko več knjig kot jih preberem, tako fizičnih kot elektronskih. Zbiram podpisane knjige, zato je na mojih knjižnih policah kar nekaj primerkov, v katerih so avtorji pustili svoj pečat. Bralcem bi priporočal, naj posegajo po žanrih, ki jih radi berejo, in naj jim ne bo nerodno odložiti kake knjige, ki ni izpolnila pričakovanj. Večkrat vidim, da kdo na družbenem omrežju sprašuje ljudi za knjižna priporočila. Moj odgovor je vedno enak: »Žanr?« Ne obstaja knjiga, ki je všeč vsem. Nikoli ne bo. Z veseljem pa priporočim knjige znotraj določenega žanra. V zadnjem času berem knjige v angleščini in avtorje, ki še niso prevedeni v slovenščino. Sem pa prepričan, da nekoč bodo. Za ljubitelje trilerjev priporočam avtorja J. D. Barkerja, za ljubitelje znanstvene fantastike Sylvaina Neuvela in Andyja Weira, za ljubitelje tehnotrilerjev pa A. G. Riddla.

 

Nazaj na pogovore

O avtorju

Jaka Tomc se je slovenskim bralcem predstavil leta 2010 z dvema knjigama, žanrsko fluidnim knjižnim prvencem Začetek konca, Zgodba o Davidu Locku #1 in avtobiografskim dokumentarnim romanom o doživljanju bipolarne motnje Manični poet. Obe izda v svoji založbi Manični poet, v nadaljnjih letih izidejo še zbirka kratkih zgodb Dandy Dildo (2011), pesniška zbirka Mali užitki (2015) in zbirka kratkih zgodb Pokanje mehurčkov (2016). Tomčev kriminalni roman 720 utripov srca nosi letnico 2017, nadaljevanje zgodbe o Davidu Locku Iluzija resničnosti, Zgodba o Davidu Locku #2 pa izide leto kasneje. Pod okriljem svoje novoustanovljene založbe Proksima leta 2020 izda fantastični roman Androidi čutijo v barvah, s katerim poseže v bližnjo prihodnost, ki jo človeštvu (že) kroji umetna inteligenca. Z romanom Stop igra (2023), Tomčevo deveto knjigo, se vrača k pisateljskim začetkom in tematiki bipolarne motnje. Tomčev najljubši avtor je Arthur C. Clarke, najljubša knjiga iz Clarkovega opusa pa Konec otroštva (Childhood’s End).

Na fotografiji Jaka Tomc v delovnem okolju (fotografija: Mankica Kranjec).