Marka Radmiloviča poznamo kot avtorja legendarne satirične radijske oddaje Zapisi iz močvirja, tedenske rubrike na Valu 202 Radia Slovenija: zanjo je leta 2014 dobil Ježkovo nagrado. Leta 2020 je pri založbi Beletrina izšel njegov literarni prvenec Kolesar, nekonvencionalen kriminalni roman, v katerem skozi zgodbo raziskuje zločin, pa tudi zgodovinsko in aktualno slovensko kriminalno »močvirje«. Z Radmilovičem o žanrih in naključjih, zgodbah, ki jih želi povedati – in o socialističnih policajih ter sledeh preteklosti, ki za seboj vselej puščajo bolj ali manj vidne odtise. Pa tudi o tem, kaj je emancipacija žanra in zakaj so v življenju pomembne tudi nagrade.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Naj spoštovano bralstvo delno razočaram že »koj« na začetku. O literarni teoriji, o žanrih, smereh ipd. vem malo oz. nič. Srednješolsko znanje v glavnem. Sem pa se po naključju po izidu Kolesarja pogovarjal z veliko poznavalko, ki mi je povedala, da se v Kolesarju trdno držim žanrskih pravil. Pa še kakšno stvar je povedala, ki jo bom, zaradi prirojene skromnosti, zamolčal. Tako je mogoče dvoje – ali sem imel krompir (kot rečemo na štajerskem) ali pa so kilometri prebranih romanov v mojem življenju pustili neko sled. Ne bi vedel. Ampak, ko sem se lotil Kolesarja, nikoli nisem razmišljal ne o žanru, ne o pravilih, o ničemer takem. V sebi sem nosil zgodbo, ki sem jo želel povedati. In sem jo tudi povedal, je pa res, da sem pazil, da bo zapisana bralcu zanimiva. Toliko o tem.
Radmilovič: “Enkrat so mi dali Ježkovo, na kar sem izjemno ponosen, ker moža in njegovo dediščino neizmerno cenim in to bodi dovolj.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Ker nisem imel nobenega predznanja, kako se lotiti tako dolgega (in zahtevnega) teksta, sem si sistem umislil v glavi. In bil je preprost, kakšen pravi literat bi ga označil za naivnega. Opisoval sem osebe, ki sem jih tako ali drugače poznal. Moj oče je bil namreč kriminalist in hiša je bila vedno polna policajev – tistih starih, socialističnih policajev, ki so imeli vsaj zanimive karakterje, če so se lopovščin že lotevali malo drugače. Hočem povedati, da je bila družbena klima, v kateri živi eden mojih junakov inšpektor Petek, dramatično drugačna od današnje. Policija je imela ugled. Podobno sem naredil pri pokrajini in krajih. Kot mlad novinar na Valu 202 sem se prvih pet let dela zgolj vozil po Sloveniji in delal krajše reportaže, imenovane »Nedeljski izlet!« Oddajo sem nasledil, cilj pa je bil, da poslušalstvu ob petkih predstavimo ideje, kam na izlet preko vikenda; kajti bili so časi brez vsevednega spleta in brez družbenih omrežij, ko je radio imel tudi še praktično vlogo. Tako sem pri opisih pokrajine le pobrskal po spominu, po vseh teh fantastičnih slovenskih krajih, pokrajinah, cestah in vaseh in za vsak opis ali navedbo kraja v Kolesarju vam lahko povem, kje natančno leži…
(»Pogosto imam v svojem ustvarjalnem kotičku mačka!«, fotografija: Marko Radmilovič)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Spet; o tem ne vem veliko. Še manj vem o nagradah, ki se jih izogibam vsaj tako uspešno, kot se nagrade izogibajo mene. Enkrat so mi dali Ježkovo, na kar sem izjemno ponosen, ker moža in njegovo dediščino neizmerno cenim in to bodi dovolj. Tudi o slovenski kriminalki ne vem kaj dosti, niti (oprostite) je ne berem dosti. Ker pač moram pisati, da preživim. Pisanje romana je bil privilegij in sprostitev, mimo tega pa je pisanje moj poklic. Žanr pa bo, po mojem skromnem mnenju, emancipiran v tistem trenutku, ko bodo avtorji sposobni od žanra živeti. Če parafraziram samega sebe »najprej se naj avtorji finančno emancipirajo, takoj za tem pa se bo lahko emancipiralo njihovo delo!«
Radmilovič: “Knjižnice, njihove projekte, celoten sistem organiziranega branja, intimno štejem za enega največjih kulturnih dosežkov, ki nam jih je uspelo izgraditi (ubraniti/nadaljevati) v naši državi.”
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
To pa je ena lepših izkušenj. Kot gotovo veste, imajo slovenske knjižnice navado avtorje vabiti v goste. V svoji sicer kratki in ubogi pisateljski karieri sem naredil dvoje takšnih turnej; ob izidu Kolesarja in ob izidu biografije Toneta Vogrinca. Obe izkušnji sta neverjetni. Knjižnice, obiskovalce in osebje, pa celo stavbe same, sem dojemal in dojel kot sanatorije zdravega razuma. Kot pribežališče pred popolnoma utrganim svetom, ki grozi, da se bo razpočil. Kot miroljubne oaze tihote in spokoja. Knjižnice, njihove projekte, celoten sistem organiziranega branja, intimno štejem za enega največjih kulturnih dosežkov, ki nam jih je uspelo izgraditi (ubraniti/nadaljevati) v naši državi. Ene slabe izkušnje nisem imel v teh večerih in ti pogovori, ta srečanja se mi zdijo največja spodbuda za pisanje, kot tudi nagrada ob objavljenem delu.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Ker sem kolumnist v nekaterih medijih, moram žal (in vsak dan z večjo muko) prežvečiti dnevni tisk. To storim, potem grem z psom na sprehod in malo premišljujem. Potem grem v vaški bife na kavo in še malo premišljujem. Potem se spravim za računalnik in se sekiram, zakaj ne pišem. Potem malo pišem. In – sram me je v dno duše – absolutno premalo berem. Počasi bom junak onega vica o enem znanih slovenskih avtorjev, za katerega so govorili, da je več napisal, kot prebral. Na tej poti sem in nostalgično se spominjam mladih dni, ko sem imel ves čas tega sveta in sem do tridesetega leta pogoltnil vso literaturo, ki mi je prišla pod prste. Danes si moram čas za branje izboriti, kar je škoda in ni prav.
Za konec pa:
Mesto, beri še naprej!
