Z Mirtom Komelom o pisanju, filozofiji, ozadjih, referencah in fiktivnih – ali realnih – dimenzijah njegovega kriminalnega romana Medsočje (Goga, 2018), uvrščenega tudi na aktualni seznam žanrskih branj pri projektu Mesto bere. Zakaj so detektivke svojevrsten žanr, vpet med klasično »trdokuhano«, realistično kriminalno fikcijo in sodobno družbenokritično kriminalko? Razmisleki o žanrskih (kriminalnih) romanih so vedno lahko tudi razmisleki o branjih, pisanjih in družbenih kontekstih. In tudi o literarnem osvobajanju, »dr. Jeklyu« in »mr. Hydu«, žanrskem puščanju krvi in »partnerstvih v zločinu«: tudi s kultnim Lynchevim Twin Peaksom.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Vsak žanr ima svoja pravila igre, sam sem se preizkusil v detektivskem, ki ga najbolje poznam, tako fikcijsko kot metafikcijsko. Veliko detektivk sem — in upam da še bom — prebral, pa tudi s kriminalistiko občasno sodelujem kot strokovnjak za lingvistično psihoanalizo, od nje pa se tudi sam učim preiskovalnih postopkov, še zlasti forenzične lingvistike. Nasploh pa so detektivke res svojevrsten žanr, ki ima sedaj že kar dolgo zgodovino, tekom katere se je kot literarna forma razvijala v vse možne smeri — od klasične preko »trdokuhane« vse do psihološkega in kasneje družbeno-političnega romana zločina — pri čemer so se, ja, izoblikovala neka pravila pisanja. Žanrska pravila mora, po mojem, vsak avtor, če že ne upoštevati, pa zagotovo vsaj poznati tako, da jih lahko premišljeno vračuna v svojo lastno ugankarsko igro. V tem oziru so mi detektivke kreativni izziv, kajti ne gre mi za to, da bi odkrival staro, že strjeno kri, pač pa to, da bi znal spuščati svežo iz velikega korpusa tistega, kar so pred teboj spisali že drugi.
Fotografija: Mirt Komel, Zemljevid Medsočja (osebni arhiv)
Komel: “Žanrska pravila mora, po mojem, vsak avtor če že ne upoštevati pa zagotovo vsaj poznati tako, da jih lahko premišljeno vračuna v svojo lastno ugankarsko igro.”
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Vsak je ne samo otrok svojega lastnega časa, temveč tudi prostora. Hočeš nočeš se bo vse tisto, kar izkusiš v vsakdanjem življenju, tako ali drugače vpisalo v tvoje pisanje. Detektivka je zelo posebna reč v tem, da bi, teoretično gledano, zasnova rešitve danega primera morala delovati tudi če bi jo, na primer, prenesli iz angleškega v kitajsko okolje. V praksi pa je tako, da okolje, v katero je umeščen umor, določa ne samo like, prizorišča, in podobno, temveč tudi značaj zgodbe, in, kar je nemara najpomembneje, stil umora in njegovega razreševanja. Enako težko si zamišljamo župnika na kitajskem in komunista na angleškem področju, pa naj jima je namenjena vloga detektiva ali zločinca. V tem oziru vsakokratno okolje daje detektivski zgodbi svoj prav poseben kolorit, in če govorimo o slovenski detektivki, potem lahko vidimo, da je slovenska — povečini podalpsko podeželska, mestoma pa tudi urbana — kultura tista, ki daje pečat tako morilcu kot njegovemu antagonistu, detektivu, kakor tudi določa splošno atmosferičnost zgodbe. V Medsočju sem sam tako, na primer, zgradil nemogoč, a vendarle mislim da verjeten kraj v Soški dolini, vključno z vsemi njegovimi prebivalci in osumljenci in morilci, v Detektivu Danteju pa je na srečo kraj že bil zgrajen, saj se roman odvija v moji rodni Novi Gorici, ki je dogajanju posodila svoj specifični lokalni kolorit post-socialističnega mesta na meji.
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Vsekakor si detektivke skupaj s sorodnimi žanri zaslužijo svojo lastno kategorijo, ko gre za literarne nagrade, in v tujini jo tudi imajo. Na primer izjemno prestižni »Edgarji«, ki v skladu s svojim imenom nagrajujejo najboljše romane skrivnosti, tudi detektivke, ki se, ne pozabimo, kot žanr začnejo natanko s Poejem. Podobno bi bilo mogoče zasnovati tudi v Sloveniji, saj se je detektivki žanr tako močno uveljavil, da se sem pa tja vsaj med finalisti teh ali onih literarnih nagrad znajde kakšna detektivka, očitno pa še ne toliko, da bi zmagala. Mislim, da gre za dolgo zgodbo, ki zadeva samo srčiko tega, kaj je dolga desetletja pomenila slovenska literatura: vehikel nacionalne emancipacije. Takšna predstava o slovenski literaturi še danes vztraja v določenih bolj konservativnih krogih, ampak vsaj od začetka devetdesetih dalje se je literatura pri nas začela osvobajati tradicionalnih spon in se začela postopoma svobodno razvijati v vse možne smeri. Žanrsko gledano se mi zdi zanimivo, da smo v zadnjih letih pri nas dobili čisto pravi razcvet detektivskega romana — za razliko od vohunskega in znanstveno-fantastičnega — in da se počasi prijema tudi žanr fantastičnega. No, nemara pa ni naključje, da je ravno detektivka tista, ki je tlakovala pot za uveljavljanje žanra na področju literature, kajti nenazadnje se detektivka izvorno porodi iz klasičnega romana, še zlasti iz njenega še danes popularnega žanra, tj. (gotskega) romana skrivnosti : razlika je le v temu, da se klasični roman s truplom konča, detektivka pa s truplom šele dodobra začne.
Komel: “Mislim, da gre za dolgo zgodbo, ki zadeva samo srčiko tega, kaj je dolga desetletja pomenila slovenska literatura: vehikel nacionalne emancipacije.”
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Če je Sartre v Zaprtih vratih zapisal, da so »pekel drugi«, potem so zame knjižnice odprtih vrat »drugi raj«. V knjižnicah in knjigarnah — z arhivi nimam prav dosti izkušenj — se res počutim kot v raju, kjer je zbrano tisto najboljše, kar je človeštvo ustvarilo v svoji zgodovini, ki je sicer natanko takšna, kakor jo je opisal Goethe: »Mešanica nesporazumov in nasilja.« No, na to temo, prigoda, ki se mi je zgodila tekom potovanja v ameriško zvezno državo Washington po sledeh snemalnih prizorišč legendarnega Twin Peaksa, po katerem sem modeliral svoje Medsočje: v Seattlu, kamor sva z ženo priletela, sva v neki knjigarni malo po naključju kupila knjigo takrat še neznane avtorice zgolj zaradi naslova in naslovke — šlo je za In the Woods Tane French — ki je potem, takoj po prebranem, postala ena izmed mojih najljubših avtoric detektivk. To se ti ne more zgoditi, če knjige naročaš zgolj po spletu.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Z menoj je tako, da živim dvojno življenje filozofa in pisatelja — v Ljubljani igram akademsko vlogo »Dr. Jeklya«, v Gorico pa se grem »skrit« in postanem »Mr. Hyde«, ki na skrivaj piše romane — tako da se na mojih dveh pisalnih mizah znajdejo knjige iz dveh različnih sfer: od filozofije (ravno sem se lotil Lacanovega Seminarja Od Drugega k drugemu) do literature (ravno sem končal Rushdiejeve Satanske stihe). Ti dve različni sferi pa se, vsaj sem pa tja, tudi dotikata. Poleg Moderne filozofije namreč na kulturologiji predavam tudi Sodobno književnost, tako da se vsaj tukaj dve moji ljubezni — do filozofije in literature — stikata. Nazadnje v zborniku Memento umori II., ki sem ga uredil za Založbo Goga: gre za zbornik, v katerem smo ponatisnili izbrane prevode izvornega zbornika, ki sta ga v osemdesetih uredila Žižek in Močnik skupaj z njuno briljantno spremno študijo, k temu pa smo dodali še vrsto avtorskih tekstov, ki smo jih prispevali »partnerji v zločinu«.
