S Tonetom Frelihom o pisanju kriminalk, žanrih, žanrski svobodi in pravilih pri žanrskem pisanju: »Vse osebe so izmišljene. Opisani dogodki se niso nikoli zgodili.« A znane ljubljanske ulice, prepričljiva zgodba in domači liki delujejo tako verjetno, kot da so se zares zgodili – in da so se zgodili čisto blizu nas. S Frelihom tudi o preporodu branja in branju kot napeti pustolovščini. Režiserski in scenaristični prijemi pri pisanju in pa suspenz lahko pomagajo, da bralec knjigo težko odloži, preden obrne zadnji list v knjigi. Pa tudi o slovenski realnosti, prizoriščih in junakih – ter fizičnih sledeh, ki jih za seboj (lahko) puščajo kriminalke.
- Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Žanrska zgodba, če hoče slediti konkretnemu žanru, mora upoštevati vsaj minimum pogojev, ki jih žanr pred pisatelja postavlja. Čeprav je v tematskem pogledu podobno »svobodna« kot nežanrska, je po drugi strani izvedbeno zavezana večji logičnosti in preciznosti, kar vključuje tudi »verjetnost« pripovedi. Če se nežanrska literatura lahko posveča povsem nelogičnostim in fantazijskim sferam fabule, je uspešnost žanrske literature – mislim na kriminalni žanr, ki mi je blizu – odvisna od prepričljivosti in napetosti. Bralec/ka mora biti po prebrani knjigi trdno prepričan, da je navkljub posameznim planiranim odklonom (stranpotem) pripoved verjetna in uresničljiva. Vsakršen dvom v obstoj te možnosti pomeni smrt za uspešnost žanra.
Frelih: “V svojih zadnjih kriminalkah sem obravnaval finančno pogoltnost, gospodarski kriminal, podkupljivost politike, droge v povezavi s policijo … sem pa to počel na način, da so bralci te družbene anomalije prepoznali in jih znali umestiti v slovensko realnost. “
- Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih kriminalk slovensko okolje, protagonisti
Družbeni kontekst ne samo, da vpliva na zgodbo, tudi zasnuje in oblikuje jo. V svojih zadnjih kriminalkah sem obravnaval finančno pogoltnost, gospodarski kriminal, podkupljivost politike, droge v povezavi s policijo … sem pa to počel na način, da so bralci te družbene anomalije prepoznali in jih znali umestiti v slovensko realnost. V mojih kriminalkah so prizorišča prepoznavna do te mere, da jim bralci lahko fizično sledijo po Ljubljani in bližnji okolici. Včasih me kdo vpraša, zakaj pišem. Da lahko sproščam svojo preobilno fantazijo, je prvi odgovor. Drugi bi bil: da bi se bralci vsaj malce zamislili nad opisanimi zgodbami. Da literatura ne spreminja sveta, je jasno. Saj ga še tisočletna zgodovina ne. Žal se od zgodovine v dolgih stoletjih nismo prav ničesar naučili.
(naslovnica romana Krvavi denar, umeščenega na letošnji seznam Mesta bere)
- Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, ne samo kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
O vrednotenju žanrske literature na kratko. Da je po mnenju »prastarega« prepričanja manj vredna, manj umetniška, saj naj ne bi segala do Parnasa. Na srečo se – tudi po zaslugi nekaterih odličnih kriminalnih romanov zadnjega časa – to prepričanje izgublja. Vsaj pri bralcih. Roman, žanrski ali nežanrski, je dobro napisan ali pa ni. Za vse velja isto. O nagradah pa: žanrska literatura se pri dodelitvah nagrad skorajda ne more kosati z nežanrsko. V glavah ocenjevalcev – razen izjem – še ni prišlo do zaželenega premika.
Frelih: “Uniformiranost bi bila lahko usodna, za literaturo in neposredno tudi pisatelje. In še priporočilo: knjigo, ki vas med branjem dolgočasi, odložite. Čas je preveč dragocen.“
- Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Knjižnice so nepresahljiv vir branja. V njih pogosto srečujem ljudi s polnimi naročji knjig in to me veseli. Čeprav radi jamramo o naši funkcionalni nepismenosti in nebranju, se še najde veliko bralcev/k, ki željno segajo po novih in tudi starih naslovih. Iskreno upam, da bodo knjižnice še dolgo uspele ohraniti to vlogo. In da jim bodo državne finance to omogočale. Ko sem pisal monografiji o Francetu Štiglicu in Vojku Duletiču ter Zgodovino Triglav filma (upam, da se bo našel založnik) ali pripravljal televizijski film Reverz (o povojnih zaplembam umetniških del), sem dobršen del takratnega življenja preživel med arhivskimi fascikli. Če me tam shranjeni dokumenti ne bi pritegovali, se naštetih tematik sploh ne bi lotil.
- Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Sprašujete, kaj se znajde na moji delovni mizi. Upam, da ne pretiravam, če rečem, da preberem skoraj vse slovenske kriminalke. In teh zadnje čase ni malo. Med njimi je občasno še kakšen roman v angleščini. Med tujimi kriminalkami prevladuje skandinavski izbor, no, tudi britanski. Precej manj je ameriških avtorjev, ki vse prepogosto zapadajo v kliše. Bralnih nasvetov nimam, bralci in bralke smo različni, različnih okusov, pričakovanj in želja. Uniformiranost bi bila lahko usodna, za literaturo in neposredno tudi pisatelje. In še priporočilo: knjigo, ki vas med branjem dolgočasi, odložite. Čas je preveč dragocen.
